Donald Trump je na nedavnem srečanju z arabskimi in muslimanskimi voditelji predstavil 21-točkovni mirovni načrt za Gazo, ki predvideva izpustitev vseh talcev, trajno premirje, postopni izraelski umik in vzpostavitev začasne uprave brez Hamasa. Predlog vključuje tudi nadzor mednarodnih in arabskih organov ter omejeno vlogo Palestinske oblasti, pri čemer naj bi humanitarno pomoč koordinirali Združeni narodi.
Ključni element načrta je vključitev nekdanjega britanskega premierja Tonyja Blaira, ki naj bi prevzel nadzorno funkcijo v prehodnem upravljanju Gaze. Blair, ki je že v preteklosti deloval kot odposlanec za Bližnji vzhod, naj bi po ideji ZDA prispeval k vzpostavitvi mednarodne prehodne oblasti. Kljub temu so evropske in arabske države opozorile, da bi lahko njegova vloga marginalizirala Palestince in zmanjšala legitimnost prehodne uprave v očeh prebivalcev Gaze.
Trumpova administracija poudarja, da je načrt nujen za končanje konflikta, vendar se bo uspeh močno preizkusil ob odzivu izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, ki je večkrat zavrnil sodelovanje Palestinske oblasti in nadaljuje ofenzivo. Arabski voditelji so sicer optimistični, vendar je jasno, da bo implementacija načrta zahtevala občutljiv politični manever in usklajevanje med številnimi, včasih nasprotujočimi si interesi.
Čeprav je Blairov vstop v igro videti kot poskus ekspertne nevtralnosti, ne more prikriti vprašanja: ali bo njegova pretekla vloga na Bližnjem vzhodu dejansko prispevala k miru ali le dodala novo plast kompleksnosti v že zapleten konflikt?
Trumpov 21-točkovni načrt za Gazo lahko po eni strani delno zadovolji obe strani, tako Fatah, ker oblasti ne bi prevzel Hamas, a hkrati ne bi bila Gaza pod izraelsko okupacijo, kot Izrael, ker bi omejeno palestinsko moč nadzirale bolj zmerne skupine. Kljub temu špekulacije o vlogi Tonyja Blaira ne vzbujajo optimizma. Njegova preteklost, predvsem podpora invaziji na Irak leta 2003 na podlagi lažnih obtožb o orožju za množično uničevanje, ostaja v spominu širše arabske javnosti, kar bi lahko sprožilo odpor in nove izbruhe nasilja.
Poleg tega bi lahko v očeh nekaterih Palestincev takšna uprava izpadla kot okupacija “pod tančico”, kar bi še dodatno otežilo implementacijo in trajni mir. Zaradi močnega povezovanja ZDA z Izraelom je jasno, kdo bi bil označen za negativca v primeru zavrnitve takega sporazuma, kar bi Izraelu dalo implicitni beli ček za nadaljnje operacije. Tako lahko že najmanjša ovira sporazumu vodi v nadaljnjo radikalizacijo in kaotično upravljanje, kar ogroža vsako resnejšo stabilizacijo Gaze in konec klavnice, ki se v Gazi z okolico odvija od 7.10.2023.
Komentirajo lahko naročniki