Pa smo jih dočakali: težave v raju protizahodnega bloka namreč. Pred dnevi so v javnost prišli dokumenti ruske obveščevalne službe FSB, ki kažejo, da v navzven bleščečem zakonu Rusije in Kitajske kaj dosti resnične ljubezni nikoli ni bilo.
Kljub navidezni nerazdružljivosti, ki jo z razglašanjem “brezmejnega sodelovanja” skušata prikazati režima v Pekingu in Moskvi, je nezaupanje tako globoko, da Rusi o Kitajcih govorijo kot o sovražnikih. Iz dokumenta, ki ga je konec leta 2023 ali v začetku 2024 pripravila FSB, lahko razberemo, da se Rusi bojijo tudi vojaškega vpada Kitajske v Rusijo, s katerim bi si Kitajci povrnili ozemlja, ki so jim jih Rusi vzeli v 19. stoletju z Ajgunsko pogodbo in Pekinško konvencijo.
S tem bi Rusi izgubili med drugim tudi Vladivostok, pomembno trgovsko pristanišče in sedež Tihomorske flote ruske mornarice.
Vohunijo drug za drugim
V trenutni fazi smo priča pravi vohunski vojni med državama. V zadnjih letih so Rusi ugotovili, da jih skušajo Kitajci izkoristiti. Le nekaj dni pred ruskim napadom na Ukrajino je FSB zagnala protiobveščevalni program Antanta-4, s katerim naj bi preprečila širjenje kitajskega vpliva.
Rusi tako Kitajce obtožujejo raznolikih dejavnosti, od uporabe civilnega znanstvenega sodelovanja za vojaški namen (enako se dogaja na Grenlandiji, zato jo Trump želi “očistiti” Kitajcev), do vohunjenja z zlorabo osebnega zaupanja v mešanih zakonih (če je ruski uradnik ali znanstvenik poročen s Kitajko, ji kot agentki predstavlja vir informacij ali sredstvo vplivanja), do vohunjenja na ukrajinskem bojišču, kjer Kitajci oprezajo za sodobno tehniko in taktikami v spopadih, v katere je vpleten Zahod.
Tako so Rusi uvedli nadzor nad 20.000 svojimi študenti, ki se izobražujejo na Kitajskem, Kitajci pa za namen protiobveščevalne dejavnosti zvestobo svojih operativcev preverjajo s poligrafi. Paranoji ni videti konca, še posebno, ker je Rusija z začetkom agresije na Ukrajino večino svojih obveščevalnih kapacitet preusmerila na tamkajšnje bojišče. Ruska zaletavost se je Moskvi maščevala, Pekingu pa obrestovala.
Rusi vedo, da so z Natom globoko zabredli. Kitajcem se ob tem smeji: s štipendiranjem so ruskega medveda naredili še bolj odvisnega, z vojno pa tudi precej brezzobega. Spremenili so ga v svoj proxy, na katerem se strateško izčrpava še večji nasprotnik Kitajske, Zahod.
Medvedovo divjo prvinsko naravo so modri in premišljeni Kitajci lepo (ali pa grdo, vsekakor pa briljantno) izkoristili. Kjer se prepirata dva, Peking dobiček ima.
Kruta resnica realpolitike
Ob povedanem je potrebnih nekaj premislekov, namreč, kdo je resnično sovražnik Rusije (pa tudi o tem, koga sovraži ona), in zakaj ob takšnih dvomih sploh prijateljevati?
Naročniška vsebina
Samo, da ni Zahod
Rusija je kot imperij zrasla v času zatona Kitajske, in s tem, ko ji je izvozila komunizem ter jo vključila v svoj blok, se jim je v Moskvi kar samo smejalo.
Naročniška vsebina
Kako si Rusi odganjajo prijatelje
Marsikdo se sprašuje, ali bi Rusija lahko sodelovala z Zahodom, bila njegov del, saj je vendar evropska, na krščanstvu temelječa država. Odgovor je ne, in sicer v prvi vrsti zaradi dveh razlogov:
Naročniška vsebina
Po obveščevalni tudi konvencionalna vojna?
Kljub temu, da FSB v tajnosti odkrito govori o Kitajski kot o grožnji ruski nacionalni varnosti, je malo verjetno, da bi do dejanskih spopadov resnično prišlo. Kitajska bo najverjetneje igrala svojo igro odvisnosti in izčrpavanja; zakaj bi tvegala spopad, če lahko do dobrot, ki jih lahko ponudi Rusija, dostopa preko dolga?
So pa ruski strahovi kamenček v mozaiku miru v Ukrajini. Bolj, ko se bo Rusija počutila ogroženo, prej se bo pripravljena usesti za pogajalsko mizo. Hvala, Kitajci!
Komentirajo lahko naročniki