Poziv evropskih poslancev k skupni evropski vojski. Tonin: čas je, za dolgoročen mir jo potrebujemo!

Bo EU dobila svojo vojsko? Skupina poslancev Evropskega parlamenta je na voditelje držav nedavno naslovila pobudo, s katero želijo storiti korak v smeri večje strateške neodvisnosti Evropske Unije. V pozivu navajajo razloge in ključne korake k vzpostavitvi skupnih obrambnih zmogljivosti. Je pa vprašanje, ali je EU na to pripravljena, kako bi takšna usmeritev vplivala na čezatlantsko zavezništvo, ter, ali bo javnost idejo sploh sprejela?

Pogovarjali smo se z nekdanjim obrambnim ministrom in trenutnim evropskim poslancem Matejem Toninom, edinim sopodpisnikom predloga iz Slovenije.

Osamosvajanje namesto kockanja

Razpoke med evropskim in ameriškim delom Nata se poglabljajo že leta, Zahod je doletela nova strateška realnost in razvoj samostojnejših sil v obliki Evropske obrambne unije se zdi edina logična poteza. Kot so zapisali poslanci v pobudi, je zanašanje na ameriško obrambo postalo “kockanje”.

To sicer drži, vendar je na drugi strani istega kovanca prisotno evropsko “free riderstvo”. Kakorkoli, dokumentacija pravilno ugotavlja, da se je v zadnjih letih z enostranskimi uvedbami carin, pritiskom na Ukrajino, vmešavanjem v volitve in težnjah po Grenlandiji pojavila potreba po strateškem osamosvajanju.

Čas je! Za dolgoročen mir potrebujemo skupno evropsko vojsko.

V skupini evropskih poslancev iz štirih ključnih proevropskih političnih skupin smo ob dnevu Evrope na voditelje držav naslovili pobudo za oblikovanje Evropske obrambne unije.

V tako geopolitično zahtevnih časih… pic.twitter.com/e1rCJ4LyOH

— Matej Tonin (@MatejTonin) May 8, 2026

Ključne postavke krepitve varnosti

Predlog navaja tri bistvene korake. Prvi je sprejetje obrambne “omnibus” zakonodaje, ki med drugim predvideva namensko vlaganje 800 milijard evrov v obrambne investicije, vzpostavitev enotnega trga in skupnega sistema nabav (SAFE). Ta ekosistem predstavlja drugi korak, ki vodi v tretjega, torej vzpostavitev Evropske obrambne unije.

Vendar gre tudi v teh primerih za velika razhajanja med državami: pisali smo že o poslovnih interesih orožarskih gigantov, ki se pogosto sprevržejo v tekmovanje med državami, kar blokira oboroževanje. Na drugi strani pa spet naletimo na odstopanja, kot je bila odločitev Golobove vlade, da se Slovenija ne pridruži programu SAFE, kar je neugodna poteza tako za varnost kot za gospodarstvo. Razloge gre najbrž iskati v izogibanju transparentnosti, ki jo SAFE omogoča in zahteva.

Ena od najbolj nenavadnih odločitev vlade Roberta Goloba: zavrnitev sodelovanja v velikem projektu EU z ugodnimi posojili za vlaganja v obrambo v skupni višini 150 milijard €. Poljska je danes kot prva podpisala sporazum o posojilu v okviru SAFE. https://t.co/gHrrMdaLsx

— Peter Žerjavič 🇪🇺 (@PeterZerjavicEU) May 8, 2026

Evropske sile naj ne bi bile protiutež Natu, temveč njegovo dopolnilo v obliki samostojnejšega evropskega stebra. “Spremeniti se moramo. Evropa mora nastopati kot enotna sila,” so zapisali v predlogu.

Evropska enotnost ali suverenizem?

Razumevanje strateške realnosti pa v Evropi ni tako samoumevno: predlog so podpisali nekateri poslanci iz vrst EPP in družin levo od nje, kot so S&D, Renew, Zeleni in Volt. Manjka podpora tistih, od katerih bi željo po krepitvi varnosti najbolj pričakovali, torej poslancev na konzervativni strani.

A bruseljska realnost je pogosto takšna, da se “evropskost” razume kot levo-liberalno, čemur desnica kot alternativo postavlja suverenizem, ki je za Evropo žal škodljiv. “Evropa ima 27 tako imenovanih bonsai vojsk, majhne, drage in precej neučinkovite. Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi Amerika namesto ene močne vojske imela 50 različnih vojsk. Vse to nas stane več, smo manj učinkoviti in težje zavarujemo svoje gospodarske, politične in diplomatske interese,” je pogled predlagateljev v izjavi za javnost predstavil Tonin.

Dejstvo je, da so posamične države bolj ranljive na manipulacije iz tujine; primer je Orbanova Madžarska, Ficova Slovaška, in v zadnjem času tudi Sanchezova Španija, ki se od EU nagiba k delovanju v korist Kitajske in Rusije.

Predvidena novost: Evropski varnostni svet, ki vi presegal blokade

Praksa pred politiko

Druga težava je politična:

Evropa znova proti svetovnemu odru

Ideja o skupnih evropskih silah je postala nujna. Ne gre za ukinitev državnih vojsk, temveč za model zavezniškega prispevka dela sil v evropske strukture, ki bi okrepile NATO. V resnici gre za razvoj in nadgradnjo zavezništva skupaj s krepitvijo obrambne samozadostnosti evropske celine.

Če povzamemo, ovire ostajajo predvsem na področju poslovnih interesov oziroma urejenosti trga, kar se lahko reši z nekim najmanjšim skupnim političnim imenovalcem. Politične volja in pogledi (predvsem v obliki parcialnih interesov) v Evropi še vedno ostajajo, kar vodi v razdeljenost tako med državami kot tudi političnimi opcijami na splošno.

Ob minimalnem zavedanju skupne usode in politični volji zgodba o evropskih silah ni nemogoča. Določene strukture že obstajajo, in nadgradnja je vsekakor možna. A le enotno odločanje in visoka stopnja integracije držav evropskega dela Nata v enovit obrambni sistem lahko Evropo postavi kot igralca na svetovni oder.