Osnovnošolski ravnatelj ima rešitev za jezikovne probleme z Albanci: to bi morala storiti država

Javnost je nedavno razburilo vabilo na roditeljski sestanek za starše priseljencev na OŠ Žalec, ki je bilo napisano v slovenščini in albanščini. Tudi roditeljski sestanek je bil preveden v albanščino. 

To je sprožilo javno debato o tem, ali se je smiselno v tolikšni meri prilagajati tem staršem, ki v nemalo primerih niti niso zavzeti za to, da bi se naučili osnov slovenščine. Medtem pa njihovi otroci po cele dneve sedijo v šolskih klopeh, ko v resnici ne razumejo niti besede, ki se jim jih nameni.

Župan iz vrst Socialnih demokratov, Janko Kos, je dejal, da država pred problemom tišči glavo v pesek in občine ter šole pušča same, ter da je zavedanje ohranjanja slovenskega jezika v času globalizacije še kako pomembno.

Celjske osnovne šole smo povprašali, če se tudi pri njih srečujejo z istimi težavami kot v Osnovni šoli Žalec, kako se spopadajo z jezikovnimi in kulturnimi ovirami ter kako bi po njihovem stanje v osnovnih šolah izboljšali.

S podobnimi težavami kot v Žalcu se srečujejo vse osnovne šole

Vse šole iz Celja, s katerimi smo se pogovarjali, imajo težave s sporazumevanjem s starši otrok, in to vsakodnevno. Težave nastajajo predvsem s tistimi, ki govorijo jezik, ki ni soroden slovenskemu jeziku, največkrat so to starši in učenci albanskega porekla. Staši ne poznajo niti osnov slovenščine in se z njimi ne da dogovoriti ničesar.

“Ne znajo izpolniti obrazcev, prebrati urnika, razumeti šolskih obvestil itd. Starši po navadi pripeljejo na vpis prevajalce, kasneje pa se vsak znajde po svoje. Pogosto prevajajo tudi otroci katere druge družine,” nam je zaupala Tea Žgajner, profesorica pedagogike in angleščine na OŠ Hudinja.

Nekaj prednosti imajo tisti, ki znajo govoriti angleško. Nekatere šole se potrudijo navezati stik s kom, ki govori njihov jezik, mnogokrat pa si pomagajo s prevajalniki. Toliko, da se lahko dogovorijo o osnovah ob vpisu otroka. Nekatere šole, tako kot v OŠ Žalec, organizirajo dodatne razgovore s starši otrok, vendar zahtevajo, da sami priskrbijo prevajalca. Na IV. Osnovni šoli Celje si na primer pomagajo s prevajalci Ljudske univerze Celje.

Otroci priseljencev so del rednega pouka, prvo leto imajo zagotovljene dodatne ure slovenskega jezika

V celjskih osnovnih šolah imajo velik delež otrok tuje narodnosti. Na OŠ Hudinja, na primer, imajo veliko učencev iz Bosne in Hercegovine, Ukrajine, Kosova … Albansko govorečih je 35 učencev. OŠ Lava ima recimo letos enega otroka albanske narodnosti na novo, nekaj jih je že dlje časa. V njihovi šoli pa se šolajo še otroci iz Rusije, Ukrajine, Kitajske, Bosne, Severne Makedonije … Trenutno imajo 13 otrok tujcev. Na IV. OŠ Celje je trenutno 20 % otrok s tujim državljanstvom, od teh je četrtina državljanov Kosova.

Za vse te otroke velja, da se jih vključi v reden izobraževalni proces. Vpišejo jih v razrede glede na to, kateri razred so predhodno končali. V nekaterih primerih pa se skupaj s starši odločijo za vpis v nižji razred, kot ga je otrok končal v preteklem šolskem letu.

V prvem letu, ko se ti otroci vpišejo v slovensko osnovno šolo, imajo status tujca. To pomeni, da jim pripadajo dodatne ure slovenskega jezika. Ampak le prvo leto vpisa, naslednje leto jim ure ne pripadajo več: “Pogosto ti učenci znajo le osnovno besedišče v slovenščini, kar ni dovolj za spremljanje pouka,” pravi Žgajnerjeva.

Ravnateljica Osnovne šole Lava, Marijana Kolenko, je za naš medij povedala, da sami zagotavljajo dodatne ure slovenskega jezika z različnimi oblikami učne pomoči, kot na primer javna dela, medvrstniška pomoč, napotitev v programe preko Ljudske univerze: “A poudarjam, otrokom, ki nimajo osnov slovenskega jezika, je zelo težka vključitev v pouk, saj je sedenje pri rednih urah praktično brez učinka.”

Ne gre samo za jezikovno oviro: pomembne so tudi posledice, ki jih prinašajo težave s sporazumevanjem

V vseh primerih ravnatelji in predstavniki šol poročajo o težavah s sporazumevanjem s starši otrok priseljencev, in to ne samo albanske narodnosti. Prav tako izpostavljajo dejstvo, ki ga v medijih zadnje tedne ne slišimo: Da gre za več kot le težavo v sporazumevanju, pomembne so tudi posledice, ki jih jezikovna ovira prinaša, in sicer čustvene stiske otroka.

Otroci, ki jih priseljene družine vpišejo v slovenske šole, so v jezikovno nezavidljivem položaju, saj niti oni niti starši ne govorijo jezika. “Opažamo hude čustvene stiske otrok, ki so vrženi v okolje, kjer ne razumejo niti besede slovensko. Ravnatelji že dolga leta opozarjajo na to problematiko, vendar se jim ne prisluhne,” pravi Tea Žgajner.

Predlogi, ki jih šole izpostavljajo za rešitev težave

Robert Pritržnik, ravnatelj IV. OŠ Celje, meni, “da bi morala država na sistemski ravni zagotoviti, da se priseljenci v enem letu naučijo slovenskega jezika ter znanje tudi ustno in pisno izkažejo. To je ključni pogoj za uspešno vključevanje otrok in staršev v naš šolski sistem ter širše v družbo.”

“Država bi morala že zdavnaj nazaj zakonsko urediti več stvari, ki smo jih že pred leti, ob prvem valu priseljencev tudi v naše okolje, predlagali ministrstvu in državi,” pravi Kolenkova iz OŠ Lava.

To pomeni uvedbo obvezne pripravljalnice, ki bi trajala 6 mesecev ali eno leto, preden se otrok vpiše v šolo. V tem času bi se otroci učili osnove slovenskega jezika. Obvezno bi po njenem moralo biti tudi učenje slovenščine staršev priseljencev, ne glede na to, ali so v Sloveniji le prehodno. V primeru, da načrtujejo ustalitev v Sloveniji, bi moral biti to pogoj za pridobitev državljanstva.

Po vključitvi otrok v šolo pa bi jim morali dodeliti več kot 1 leto dodatnih ur slovenskega jezika. Ker učitelji nimajo tega znanja, bi bilo potrebno zagotoviti izobražen kader za delo s tujci.

Kot pravi Kolenkova, so brez znanja slovenščine otroci prikrajšani za znanje. Marsikateremu tujemu, bistremu otroku pa se dela krivica, saj zaradi neznanja jezika ne more biti tako uspešen, kot bi bil, če bi šolo obiskoval v maternem jeziku.

Izpostavlja tudi, da ni problem samo država, ko delavce v osnovnih šolah pušča same z vsemi težavami na tem neurejenem področju, ampak vidi odgovornost tudi v gospodarstvu, ki vabi tujo delovno silo v našo državo. To bi moralo po njenih besedah finančno podpreti učenje jezika svojih zaposlenih in njihovih otrok, “da bi bila posledično vključitev otrok lažja, še lažja pa bi bila kulturna in siceršnja integracija družin v našo družbo“.