Zahtevajmo znanje slovenščine! To ni sovraštvo, ampak gostiteljstvo po zdravi pameti

»Spomnil bi na čase, ko je v naši družbi veljala solidarnost, ko je na Balkanu divjala krvava vojna, je bilo veliko beguncev iz držav SFRJ. Takrat smo vse dali v iste razrede in učiteljem ni bilo nič kaj težko povedati kak stavek tudi na južni jezik. Takrat smo znali kazati solidarnost.« je med drugim v debati glede uporabe albanščine v slovenskih šolah dejal eden najbolj demagoških poslancev Svobode Aleksander Prosen Kralj.

Mimogrede, gre za poslanca, ki je napake svoje poslanske skupine pri glasovanju pripisal kar kozmičnemu dežju, njegovo podjetje pa, z blagoslovom KPK, posluje z ministrstvom njegove strankarske kolegice.

Danes na Balkanu ni vojne

V devetdesetih je v Bosni divjala vojna, danes je na Kosovu mir. Bosanski jezik je slovenskemu podoben, albanski pač ne. Učitelji ga ne znajo, četudi bi želeli kak stavek povedati »na albanski«

Treba je priznati, da se je večina tisti beguncev sicer naučila slovensko, pa vendar je bila »solidarnost« Slovencev, ki so z begunci govorili »na južni« lepo »poplačana« – nekateri tudi po tridesetih letih življenja in dela v Sloveniji ne govorijo slovensko. In če ni bilo treba njim, zakaj bi Albanci?

V vojni in krizi je treba kdaj tudi spregledati kak paragraf, da se pomaga človeku v stiski. A trenutna kriza v šolah ni posledica vojne ali naravne katastrofe, pač pa popolnoma zgrešene migracijske in integracijske politike skozi leta.

Brez jezika ni integracije

Večina priseljencev je res delavcev, ki jih potrebujemo zaradi pomanjkanja slovenske delovne sile –a  gre za vzajemni odnos. Kot mi rabimo njihovo delo, oni rabijo naše plače. Mnogi pa so se udobno ugnezdili tudi v našo socialo.

Za biti resnično koristen del družbe, kot nas te dni učijo razne sociologinje v večernih oddajah slovenskih televizij, pa bi se morali naučiti jezika. Morda so se ga prisiljeni naučiti delavci, ne pa tudi njihove žene in otroci.

To drastično otežuje integracijo, saj vključevanje v družbo brez znanja jezika, pač ni mogoče. In zaenkrat je jezik tega okolja slovenščina. Glede na to, da je Slovenija edina država Slovencev, bi bilo prav, da zagotovimo, da bo temu tako tudi v prihodnje. To ni podpihovanje sovraštva, pač pa zdravorazumsko pričakovanje gostitelja do prišlekov, ki se pri nas naselijo za stalno.

Frustracija in dolgčas, ubijalska kombinacija

Ravnateljica šole iz Žalca pravi, da kljub petini otrok brez znanja slovenščine učni standard ne pada. In da so ti učenci vključeni v običajne razrede – po smernicah ministrstva.

Nemogoče je, da je standard enak v razredu, kjer vsi učenci govorijo učni jezik, kot tam, kjer ga petina ne. Tista petina ne more slediti pouku, kar je zanje frustrirajoče, ker ne razumejo razlage, in hkrati dolgočasno, ker nimajo kaj početi – ubijalska kombinacija. In posebej frustrirajoče je tudi za učitelje, če morajo poučevati učence, s katerimi se ne morejo sporazumeti. Govorim tudi iz lastnih izkušenj.

Kot družba bi morali pričakovati, da se vsi ljudje naučijo jezika, da se lahko vključijo v družbo. To je pomembno tako zanje, kot za družbo. In prav je, da jim kot družba, ki jih gosti, to omogočimo. Učence, ki ne znajo jezika, bi morali za eno leto vključiti v poseben razred, namenjen samo učenju slovenščine. Vsak normalen otrok, se v enem letu nauči dovolj, da lahko normalno sledi pouku v naslednjem letu. Tako se izognemo frustraciji pouka v jeziku, ki ga ne razume. Posledično tudi nižji učni standardi zanje ne bi bili potrebni.

Namesto tega otroke takoj tlačimo v običajne razrede, kjer se ne morejo enakovredno učiti, nižji učni standard pa je krivičen tako do priseljencev – ker jim ne omogoči polnega znanja, kot do domačinov, ker je njihovo spričevalo vredno enako – kar kasneje spet vodi v diskriminacijo priseljencev, saj bodo delodajalci pričakovali, da znajo manj.

Mimogrede dvojno diskriminacijo pa ustvarjamo pri učencih, ki so potomci slovenskih izseljencev. Ker so slovenski državljani, niso upravičeni do nižjega standarda, čeprav tudi jezika ne znajo dobro.

Pri nas je pač jezik slovenščina in ne moremo pričakovati, da bodo institucije obvestila prevajale v vse možne jezike. To je izhod v sili, improvizacija, reševanje krize, ki je sploh ne bi smelo biti.

Ni fer do otrok, mam, učiteljev, zdravnikov

Poleg očetov in otrok, ki jih v osnovno znanje slovenščine sili služba oz. šola, pa je nujno najti rešitev tudi za mame. Kot pri vsem, bi morali tudi tukaj uporabiti korenček in palico. Korenček v obliki brezplačnih tečajev slovenščine in palico, da so po nekem smiselnem obdobju na znanje slovenščine vezani socialni transferji in podobne pravice.

Za primerno vzgojo otrok je potrebno komuniciranje s starši. Trajno neznanje slovenščine pri mamah ni pošteno niti do njih, niti do otrok, niti do učiteljev, zdravnikov, trenerjev ipd. Otroci so prikrajšani, če mame ne razumejo šolskih obvestil, če zdravnik ne razume, kaj je narobe z otrokom, mama pa ne, kakšno zdravljenje je predpisal.

Pri nas je pač jezik slovenščina in ne moremo pričakovati, da bodo institucije obvestila prevajale v vse možne jezike. To je izhod v sili, improvizacija, reševanje krize, ki je sploh ne bi smelo biti.

Ni torej kriva ravnateljica, ki išče načine, tudi s prevajanjem v albanščino, da bi pomagala konkretnim 40 otrokom, ki jih ima na šoli. Kriva je politika, ki je ustvarila sistem, ki to omogoča oz. ne preprečuje.

V krizi, ki jo imamo, bo verjetno potrebno še kakšno obvestilo v albanščini. Nujno pa je ustvariti sistem, da čez nekaj let temu ne bo več tako. Ljudi moramo pripraviti do učenja jezika okolja, saj samo tako kot družba lahko delujemo in si med seboj pomagamo.

Ljudje, ki se med sabo ne razumejo, ne morejo tvoriti povezane skupnosti, pa naj si še tako želijo. Dolžnost politike pa je, da ustvari okolje, ki ljudi motivira, v skrajni sili pa tudi sili, da se jezika naučijo, da sploh imajo možnost integracije. Na nas, Slovencih pa je, da smo dovolj ponosni na svojo kulturo, da se bodo prišleki z veseljem vanjo vključili, in da smo jim pri tem vključevanju tudi v podporo. Če se pri tem še mi malo kulturno obogatimo tudi ne bo nič narobe, če le na svoji zemlji ne zapravimo zato lastne kulture. To ni sovraštvo, to je gostiteljstvo po zdravi pameti.