“Ne morem sprejeti, da se mi vsakič, ko želim povedati svoje mnenje, v obraz zmeče, da sem klerikalna poneumljena ovca …”

Bolj kot se približujemo referendumu, bolj vroče postaja v javnosti glede teme evtanazije. Ena in druga stran postajata vse bolj razgreti tudi v območju komentarjev na socialnih omrežjih.

Tisto, kar najbolj boli, je, da ljudje (obeh strani!) niso več sposobni kulturne komunikacije. Nekdo napiše svoje mnenje in spodaj se vsuje množica žaljivk nasprotne strani. Ena stran tako sliši, da je škoda, da se še niso dali v vrsto za samomor, da ne rabijo čakati na zakon in naj se kar zabrišejo z najbližje strehe. Druga stran je označena s farškimi fašisti, ki so hkrati obsojeni za klasične zločine nad človeštvom – poboj čarovnic, simpatiziranje z okupatorjem, zlorabo otrok … Nobena od strani pa se seveda ne more izogniti klasičnim oznakam “gnojev”, “primitivcev”, “budal” in še česa.

Vsaka od teh žaljivk avtomatsko doda par opek zidu, ki se postavlja med obema stranema, in dodaja dodatne čepke v ušesa. Kar pomeni, da je treba še bolj intenzivno kričati, da bi nasprotna stran slišala.

In ob vsem povedanem ne morem reči, da stojim nekje vmes, ker to ni res. Moje mnenje je po moje znano. Ker nisem najboljša z besedami in ker se mi zdijo lepo ubesedene spodnje točke, jih lepim tukaj.

Tudi katoličani smo državljani

Zakaj se sploh oglasiti in ne biti “modro” tiho? Ker s tišino tudi daš neko sporočilo. Marsikdaj v zgodovini se je zgodilo, da je kdo ostal tiho, ko bi bilo treba spregovoriti, pa vemo, kako so se potem stvari odvijale naprej. Naslovnice, kakršna je aktualna Mladinina, nas hočejo prepričati v nasprotno – če si član Cerkve, bodi tiho in nas pusti živeti (oz. v tem primeru – umreti) – ker sta Cerkev in država ločeni.

Ok – sta ločeni, ampak ali to pomeni, da se določena skupina ljudi ne sme oglasiti s svojim mnenjem in opozoriti na
določene nevarnosti? Hvala Bogu, da so se cerkveni dostojanstveniki pripravljeni oglasiti in svojim vernikom povedati, kakšno je stališče Cerkve in zakaj. – V končni fazi se bo ob referendumu vsak potem odločil tako kot se bo.

Mnenje Cerkve je bilo tolikokrat medlo ali pretiho, da je zdaj, ko se je končno oglasila, njene besede čutiti še posebno invazivne.

Ampak – del države smo tudi ljudje, ki smo katoličani. Kako naj sama v sebi ločim ti dve osebnosti – katoličanka in državljanka Slovenije? Ponosna sem na oboje in oboje zaznamuje mojo identiteto.

Kako naj sama v sebi ločim ti dve osebnosti – katoličanka in državljanka Slovenije? Ponosna sem na oboje in oboje zaznamuje mojo identiteto.

Veliko krivic se je dogajalo (marsikatere se še), za katerimi so stali ljudje, ki so se identificirali kot katoliki. Ampak to (zgodovinsko) breme je preveliko, da bi si ga na tej točki dala na ramena jaz – Monika Jeglič. Sem del Cerkve, ampak ne morem sprejeti, da se mi vsakič, ko želim povedati svoje mnenje, najprej v obraz zmeče, da sem klerikalna poneumljena ovca, odgovorna za zločine, ki
so se zgodili in se dogajajo, ter moram biti zaradi vsega tega lepo tiho.

Šla sem (in še grem) čez veliko dvomov. Ne podpiram zlorab, ki se dogajajo, ampak zato tudi še ne mislim zapustiti Cerkve. Drugače povedano – ne moreš se odpovedati Jezusu le zato, ker si naletel na Juda Iškariota …

Ob tem referendumu smo tisti, ki smo proti novemu zakonu, deležni obtožb, da nismo sočutni in ne privoščimo drugim konca trpljenja. – Absolutno privoščim konec trpljenja in zavedam se, da je najlažje pametovati, ko te nič ne boli. Tudi ne bom rekla, da se ne bojim trpljenja. Ampak to, da je ena pot lažja, še ne pomeni, da je pravilna.

Kjer so evtanazijo že uzakonili, prihaja do zlorab in nižanja praga dopustnosti za to odločitev – in nihče me ne bo
prepričal, da je Slovenija tako popolna in poštena država, da pri nas do česa takšnega ne bo prišlo.

Tako … ne vem, če sem se že kdaj tako razpisala in nemara vas 98 % tega ni prebralo. Sem pa čutila dolžnost, da to povem. Tako.