Življenjska doba se je v zadnjih sto letih močno podaljšala. Ob začetku prejšnjega stoletja je bila v Avstro-ogrski povprečna življenjska doba komaj okoli 45 let. Seveda je temu botrovala visoka smrtnost otrok.
Po drugi svetovni vojni so se stvari zaradi napredka v medicini, prehrani in življenjskih pogojih precej izboljšale. V osemdesetih je bila življenjska doba tako že okoli 70 let, približno 67 let za moške in 75 let za ženske. Danes lahko v Sloveniji, po podatkih SURS-a ženske realno upajo na 84,7 leta in moški na 78,9. Skupaj to pomeni približno 82 let.
To seveda ni individualna napoved. Da pridemo, do takšnega povprečja jih seveda veliko umre prej in veliko tudi pozneje. Vendar so, glede na to, da smo smrtnost otrok uspeli znižati skoraj na nič, to dejansko precej realne številke.
Od česa pa je odvisno, koliko let bomo dočakali (in kakšna bodo ta leta)?
Okvirji kakovostne starosti
Veliko je raziskav in mnenj različnih strokovnjakov glede tega, kateri dejavniki najbolj vplivajo na to, kakšno starost bomo dosegli.
Poleg bolj fizičnih, kot so genetika, zdrava prehrana, redna telesna aktivnost, podpora medicine … so izjemno pomembni tudi tisti, na katere morda niti ne pomislimo na prvo žogo. To so dobri medsebojni odnosi in pa okolje, v katerem živimo.
Prav družbeni in ekonomski pogoji, kot so izobrazba, dohodek, stanovanje, delo in okolje, o naši življenjski dobi pogosto odločajo bolj kot sam dostop do zdravstva ali genetika; razlike v pričakovani življenjski dobi med različnimi skupinami lahko dosegajo več let.
Trener za staranje
V tujini že obstajajo trenerji (coachi), specializirani za področje staranja oziroma «longevity coaching», prav tako pa obstajajo tudi programi za načrtovanje kakovostnega življenja v starosti, ki zajemajo več vidikov – od finančnega in bivanjskega načrta pa do zdravja, medsebojnih odnosov, smisla in okolja.
Poudarek je na tem, da človek v poznih srednjih letih razumsko pogleda nase, svoje življenje, svoje odnose in premisli, kako si želi preživeti preostanek svojega življenja. Pregleda svoje resurse, premoženje, odnose in aktivno načrtuje prihodnja leta oziroma desetletja svojega življenja.
Pri tem je običajno ena pomembnejših potez načrtovanje primernega bivalnega okolja. Raziskave kažejo, da je prav to eden ključnih dejavnikov kakovostnega staranja. Dom, ki je varen, dostopen in udoben, omogoča starejšim, da dlje časa ohranijo samostojnost. Nevarnosti, kot so stopnice, slaba osvetlitev in spolzka tla, povečujejo tveganje padcev, ki so glavni vzrok poškodb v starosti. Prilagoditve, kot so tuši brez robov, oprijemala in širša vrata, močno izboljšajo varnost. Energetsko varčna stanovanja z nižjimi stroški ogrevanja prispevajo k finančni stabilnosti v starosti. Načrtovanje bivalnega okolja za starost je zato velika naložba v zdravje in dostojanstvo.
V Sloveniji pa prav na tem področju precej šepamo. Generacija, ki se sedaj pričakuje povprečni pričakovani življenjski dobi, je bila skoraj bolestno navezana na nepremičnine, v katerih so pustili leta svojega garanja. Za mnoge bi bilo nekaj nepredstavljivega že zgolj pomisliti na to, da bi jih prodali, jih zamenjali za manjše, ekonomsko bolj primerno bivališče. Običajno je vzdrževanje teh nepremičnih velik finančni zalogaj. Glede na razpršenost slovenskega podeželja, je takšna tipična nepremičnina tudi precej oddaljena od infrastrukture, ki bi starostniku olajšala in popestrila življenje. Kombinacija vsega tega pogosto botruje slabi kakovosti življenja slovenskih starostnikov.
Razrahljane medgeneracijske vezi
Danes medgeneracijski odnosi znotraj družine žal več niso garancija za kakovostno starost. Sistem dolgotrajne oskrbe, ki jo v teh tednih uvaja država (in še vedno nihče ne ve, kako natančno bo delovala) pravzaprav skuša nadomestiti prav pomanjkanje medgeneracijske družinske solidarnosti. Tisočletja so za svoje skrbeli mlajši družinski člani. In starostniki so, dokler so zmogli, skrbeli za mlajše družinske člane. Danes je tega, zaradi drugačnega življenjskega sloga vse manj in to skrb sedaj skuša država nekako nadoknaditi s programom dolgotrajne oskrbe.
V osnovi je ideja dobra in tudi potrebna. Rahlo moteče je, da so začeli pobirati naše milijone veliko preden zadeva sploh deluje, kar pušča nekoliko nelagoden občutek. Drugi nelagoden občutek pušča dejstvo, da se program, kljub izjemno visokim stroškom in veliko številom zaposlenih na Ministrstvu za solidarno prihodnost, zadeve ne loteva celostno. Oskrba, ki naj bi jo – enkrat v prihodnosti – nudili, namreč na papirju izgleda zgolj kot neki kozmetični popravek in lajšanje hiranja.
Bi bilo res preveč pričakovati od države, ki pobere toliko denarja in ima zaposlenih toliko strokovnjakov, da bi stvari zastavila vsaj malo bolj celostno in pomagala ljudem aktivno in smiselno načrtovati njihovo starost. Dolgoročno bi bilo to za vse veliko ceneje in bolj učinkovito.
Komentirajo lahko naročniki