Pred dnevi je Pravna mreža za varstvo demokracije na X-u objavila, na kak način so pomagali državljanu, ki ni želel več plačevati domske oskrbe za svojega ostarelega starša. To je počel vrsto let. Pravzaprav dlje, kot zakon predvideva, da je obvezno. To je toliko časa, kot je starš aktivno skrbel zanj. Državljanu so pomagali s svetovanjem, da je uveljavil svojo zakonsko pravico, ki se sicer očitno redko uveljavlja v praksi, čeprav jo zakon predvideva.
💰OTROK JE DOLŽAN PREŽIVLJATI STARŠA IN DOPLAČEVATI DOMSKO OSKRBO LE TOLIKO ČASA, KOT JE STARŠ PREŽIVLJAL NJEGA
***
Gospod, ki je za mamo doplačeval dom za starejše, je pri različnih institucijah večkrat neuspešno uveljavljal prenehanje te dolžnosti. /1 pic.twitter.com/kNfqnabhJQ— Pravna mreža za varstvo demokracije (@PravnaMreza) July 28, 2025
Čivk je vzbudil veliko čustvenih reakcij, še zlasti po tem, ko se je v debato vključil Janez Janša in člane Pravne mreže za varstvo demokracije označil za “kreature, ki jih je lahko sram”. Seveda ima zgodba svoj lastni čustveni naboj, čeprav je ‘greh’ Pravne mreže v tem primeru le v tem, da so državljanu, ki gotovo tudi ima svojo zgodbo in razloge, da ne želi več plačevati domske oskrbe, zgolj pomagali uveljaviti to, kar mu zakon omogoča.
Zakon, ki ureja družinske odnose?
Zakon sam na sebi ni problematičen. Predvideva namreč različne situacije. In neka meja mora biti, da nekdo, ki ni zadel na starševski loteriji tudi v odrasli dobi ne postane in ostane talec svojega starša. Nikar se ne slepimo, da so vse slovenske družine in vsi ostareli starši biseri. Mnogi so otrokom dali več slabega kot dobrega.
Poleg tega, če vam danes nekdo reče, da imate v starosti 18 let (koliko ste predvideno finančno skrbeli za otroke) v dobrem, da bo za vas finančno in drugače poskrbljeno – ne bi tega takoj podpisali?
Idealni primer in njegove nianse
Prvak opozicije in njegova spletna vojska izhajajo iz idealnega primera. Ljubeča mama in oče, ki storita za svoje otroke vse, kar lahko in hvaležni, primerno vzgojeni otroci ter pozneje odgovorni in samostojni odrasli. Realnost ni vedno takšna. Zaradi tega imamo socialno državo. Zaradi neurejenih družinskih razmer. Tako za primere otrok kot starostnikov in vseh vmes.
Je pa tema vsekakor hvaležna za nabiranje političnih točk, saj nagovarja enega najbolj prvinskih strahov. Kaj bo z mano, kdo bo poskrbel zame, ko bom nebogljen? Nagonsko vemo, da to pomeni izgubo nadzora in tega nas je strah. Toliko bolj, če nimamo vzpostavljenih kvalitetnih družinskih odnosov in močnega finančnega zaledja.
Otroci kot garancija lepe starosti?
Jasno je, da če so družinski odnosi bili in so vsaj približno v redu, bodo otroci stopili skupaj in poskrbeli za starše. Toda kdo bo poskrbel za starše, če odnosi niso bili v redu?
Gospod iz zgornjega primera je za svojega starša očitno plačeval vsaj 18 let. Kar je nenazadnje več kot marsikdo drug. Gotovo je imel svoje razloge, da ni več želel plačevati domske oskrbe. Če ne drugega, je imel starše, ki tekom otroštva in odraščanja z njim niso uspeli vzpostaviti tako globokih odnosov, da bi se mu zdelo bogokletno pomisliti na to, da bi jim na stara leta odtegnil finančno pomoč.
Nov zakon o dolgotrajni oskrbi, kateremu smo, kljub še ne vzpostavljenemu sistemu, prav ta mesec že začeli nakazovati 2% svoje plače, naj bi na ta vprašanja odgovoril. Čeprav se je upravičeno bati, da se bo oskrba vseh enostavno in preprosto znižala na minimum. Besede so poceni, trg (tudi trg nege ostarelih) pa ima pač svoje zakonitosti.
Pravo vprašanje?
Pravo vprašanje torej ni ali so otroci dolžni do smrti plačevati domsko oskrbo za svoje starše. Za svoje osebne odnose je vsak odrasel človek dolžan poskrbeti sam in tako v dobro kot slabo smer velja načelo, da kar seješ, to žanješ. Noben otrok se ni rodil nehvaležen. Oblikovalo ga je okolje in njegova realnost. Pričakovati od otroka, da bo životaril zaradi skrbi zate, je precej neodgovorno.
Pravo vprašanje, na katero si mora vsak od nas odgovoriti, je to, kaj zame pomeni kvalitetna starost in kaj sem danes pripravljen narediti zanjo? Morda je na mestu še vprašanje, kako me lahko država pri oblikovanju kvalitetne starosti podpre.
To, kakšna bo naša starost, je največ odvisno od nas samih. Od tega, kakšne odnose bomo zgradili do tega, kako bomo rešili svoje nepremičninsko vprašanje, da bo prilagojeno našim potrebam v starosti. In nenazadnje tudi do kvalitete storitev, ki jih za svoje davkoplačevalce nudi država. Vsi ti deležniki se bodo morali združiti.
Imamo problem?
Imamo! Ampak problem niso nehvaležni otroci. Problem sta perspektiva in pasivnost. Najprej perspektiva države, ki za svoje državljane, ki so desetletja dolgo vplačevali v davčno blagajno, predvideva zgolj lajšanje hiranja ob koncu življenja, ne pa dobro premišljene strategije za kakovostno tretje življenjsko obdobje. Potem pa pasivnost ljudi, ki menijo, da jim kvalitetna starost nekako pripada, ne da bi bili zanjo pripravljeni kaj storiti. Recimo za začetek o njej v srednjih letih razmišljati in jo načrtovati. Vanjo vlagati, sprejemati modre strateške odločitve kot je recimo prodaja prevelike nepremičnine, ki zahteva veliko vzdrževanja in jo zamenjati z manjšo, bolj racionalno. Razmisliti o svojih pričakovanjih in željah ter jih sporočiti drugim, tudi otrokom.
Država bi tu v prvi vrsti morala priti ljudem naproti. Za začetek z gradnjo primernih bivalnih enot in morda subvencioniranjem bivanja v njih – s tem bi nenazadnje sprostili tudi nepremičninski trg. Kar nekaj zasebne ponudbe na tem področju že obstaja, tako v tujini kot doma.
Morda je skrajni čas, da se začnemo o teh stvareh odkrito pogovarjati in načrtovati, zahtevati bolj smiselno gospodarjenje z državnim proračunom, in iskati rešitve, ki bodo prispevale k resnično kvalitetnemu tretjemu življenjskemu obdobju in ne zgolj lajšanju fizičnega nelagodja, ki naj bi bilo del starosti. Tako bi odgovorili na kar nekaj zgornjih vprašanj in se izognili populizmu.
Komentirajo lahko naročniki