Sodobna družba nam pogost ponuja ideale in merila, ki niso vedno pisana na kožo človeški naravi. Recimo samostojnost in neodvisnost sta veliki vrednoti sodobnega sveta in norma, po kateri presojamo uspešnost svojega življenja. Kar pa je v bistvu precej nerealno.
Od zibelke do groba
Dejstvo je namreč, da človek večino svojega življenja preživi v večji ali manjši odvisnosti od drugih. Rodi se popolnoma nebogljen in dolga leta postaja vedno manj nebogljen in vedno bolj samostojen. Nekaj kratkih let je, če je uspešen in zdrav, vsaj približno samostojen in neodvisen. Potem pa se z leti dogaja obraten proces. Človek počasi izgublja samostojnost in potrebuje vedno več pomoči. Potem pa s starostjo njegova samostojnost počasi peša tako dolgo, dokler spet ne postane nebogljenost. Če ima seveda srečo, da umre naravne smrti.
Človek sicer naravno teži k samostojnosti. Kar vprašajte starše povprečnega dvoletnika, ki hoče vse sam. Človek torej mora že v zgodnjem otroštvu v sebi pomiriti to napetost med hrepenenjem po samostojnosti in tem, da nujno potrebuje na tej poti druge ljudi. Saj sam še ne zmore. Modri vzgojitelji mu pomagajo pri tem procesu in spoštujejo njegovo željo po samostojnosti in hkrati nudijo pomoč, brez katere ne more. Nudijo mu samostojnost znotraj varnih okvirov. Če se kje zatakne – da otroka zatrejo v samostojnosti in delajo vse namesto njega ali da ga zanemarjajo v njegovi nebogljenosti – dobimo običajno disfunkcionalnega odraslega.
Človek sem, nič človeškega mi ni tuje
Tako pravi stara latinska modrost. Starost je človeška vsaj toliko kot je otroštvo. Tragika sodobne družbe pa je v tem, da ta povsem naraven in normalen življenjski proces dojema kot tragedijo, ki se ji moramo izogniti in ne kot sestavni del življenja. Kajti če sprejmemo staranje in postopno izgubo samostojnosti kot del življenja, šele dobimo možnost, da o tem realno razmislimo, svojo starost načrtujemo in jo tudi kvalitetno živimo.
Narava in zdrava pamet nam dajeta jasno vedeti, da nikoli ni bilo predvideno, da bi bil človek sam. Ne kot otrok ne kot starec. Zakaj torej danes toliko starih ljudi osamljeno životari?
Čeprav nas sodobni svet prepričuje drugače, nam odgovora na temeljna življenjska vprašanja glede starosti ne ponuja. To, da država načrtuje, da bo ponujen medicinski samomor, bi bilo glede na stanje našega zdravstva in oskrbe starostnikov sprevrženo imenovati odgovor.
Dolgotrajna oskrba za dolgotrajno življenje ali životarjenje?
V Sloveniji smo že začeli plačevati davek, ki naj bi rešil vse tegobe starostnikov. In tudi svojcev, ki zanje bolj ali manj uspešno skrbijo. Obljube so velike, tudi denarja bodo pobrali veliko, kakšna bo realizacija, pa bomo videli. Predvsem je vprašanje ali bodo od tega res imeli največ starostniki ali pa morda (spet, kot je že običajno v naši državi) izvajalci raznih programov, razpisov, strategij …
Tudi ob najuspešnejšem scenariju, ki ga obljublja vlada, ostaja dejstvo, da je program dolgotrajne oskrbe zasnovan tako, da le lajša težave, ki jih niti ne bi smelo biti, namesto da bi problematiko naslavljal celostno.
Gotovo obstaja veliko individualnih poti, kako lahko in moramo pravočasno sami poskrbeti zase in načrtovati svojo starost. Kljub temu pa bi bilo smiselno, da bi država starostnikom ponudila (kot vzgojitelji otroku) okvir, znotraj katerega bi lahko varno in produktivno živel svojo samostojnost po kateri hrepeni, čim dlje časa. To bi bilo za državo tudi daleč najceneje.
Eden takšnih okvirjev je:
Senior cohousinga ali sobivanje starejših
Naj vas naziv ne zavede, ne gre za nekoliko bolj sproščen dom za ostarele. Gre za prave soseske, ki so tako arhitekturno kot organizacijsko zasnovane tako, da nagovarjajo potrebe starostnikov po samostojnosti, druženju in pomoči.
Znani arhitekt Charles Durrett je eden ključnih zagovornikov sobivanja starejših. Sooblikoval je številne projekte in napisal priročnik The Senior Cohousing Handbook, ki povzema idejo: omogočiti samostojno in aktivno življenje znotraj soseske, kjer so na voljo družba, varnost in drobna vsakdanja pomoč, ne da bi ljudi prezgodaj potiskali v institucionalno oskrbo.
Bi bilo res preveč pričakovati od države – ne nujno da bi financirala, ampak vsaj spodbujala takšne skupnosti. Da bi nudila okvir ljudem, ki bi si želeli svojo starost preživeti na tak način. Da bi ljudem pomagala načrtovati in kvalitetno preživeti in ne le preživotariti njihovo starost. Ne nazadnje so prav to ljudje, ki so najdlje plačevali v državno malho.
Komentirajo lahko naročniki