Avgusta bomo državljani Slovenije prvič plačali obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo. V javnosti sicer kroži podatek, da bo ta znašal 1 % za zaposlene in 2 % za samostojne podjetnike. Kar seveda ni res. Davek bo za vse znašal 2 %. Le da se bo pri zaposlenih 1 % dodal prispevkom delavca in 1 % prispevkom delodajalca. Se pravi 1+1 se sliši lepše kot 2. 🙂 Ampak tema vladne manipulativne retorike naj raje ostane za drugič.
Danes si raje poglejmo, zakaj ni težava v tem, da nam je vlada uzakonila nov davek. Ker oskrba in kvaliteta življenja ostarelih je in bo vedno večji problem, ki se v osnovi tiče vsakega od nas, ki kani dočakati tretje življenjsko obdobje.
Težava torej ni v prispevku. Težava je, da se država tega loteva brez jasne strategije, brez kadrovskega načrta in brez celostnega pristopa.
Besede so poceni
Zaenkrat pristojni ne dajejo vtisa, da bomo s tem denarjem dobili resno strategijo za dostojno starost. In prav to bi moralo biti bistvo prispevka: ne zgolj zbiranje denarja, ampak smiselna poraba.
Informacije, ki so trenutno na voljo, kažejo, da bo oskrba v največji meri temeljila na načelu »čim dlje na domu«. V teoriji se to sliši smiselno, mnogi starostniki si res želijo ostati v domačem okolju. A praksa kaže nekoliko drugačno sliko.
Predstavljajmo si povprečno slovensko žensko pred upokojitvijo. Ta mesec ji bodo prvič od plače odtegnili 2 % prispevka. Čez 25 let bo vdova, nekoliko bolehna, a še kar vitalna. Živela bo v enodružinski hiši, ki je že dolgo prevelika, ne le po kvadraturi, temveč tudi po številu stopnic in nefunkcionalnih prostorov. Večino njene pokojnine gre za položnice in vzdrževanje hiše. Gospa živi skromno. Po nesrečnem padcu obleži. Vključi se v sistem dolgotrajne oskrbe. Na domu jo začnejo obiskovati ljudje iz programa: pomagajo ji vstati, jo hranijo, negujejo. Če ima srečo, so to usposobljeni in srčni ljudje. Če je nima, se ozirajo po tem, kje ima shranjen nakit.
Drugačna zgodba
Sedaj pa si predstavljamo drugačen scenarij. Ta gospa in njen mož sta po sedemdesetem letu to preveliko hišo prodala in si kupila pritlično nekaj deset kvadratov veliko hiško, ki je urejena kot varovano stanovanje. Hiška stoji v naselju, prilagojenem za starostnike, s storitvami, ki jim olajšajo starost, ko in če je to potrebno. Država jima je s subvencijo pomagala pri nakupu, tako da jima je še nekaj denarja od prodaje hiše ostalo za lepo življenje.
S takšnim projektom v vsaki slovenski regiji, se je na državni ravni sprostila velika količina nepremičnin, kar je pozitivno vplivalo na to, da so do svojega bivališča lažje prišli tudi mladi. Gospa sploh ni padla, ker ni bilo stopnic in je čila ter vitalna z minimalno zunanje pomoči dočakala visoko starost in predvsem v njej uživala. Ko je prišel njen čas, se je s pomočjo kvalitetne paliativne oskrbe, mirno poslovila z zavedanjem, da je imela lepo življenje.
Tako radi se kitimo s tem, da smo socialna država. Zakaj se nam torej ta scenarij zdi velik luksuz, dostopen samo bogatim. Kakovostna dolgotrajna oskrba ni razkošje, temveč osnovna človeška potreba, ki bo slej ko prej doletela večino med nami.
Misliti širše
Milijone, ki se bodo nabrali od novega davka lahko porabimo tako ali drugače. Zakaj jih ne bi porabili tako, da bi ljudem omogočili kvalitetno starost in ne le »kvalitetno hiranje« na koncu. Oskrbovalni minimum, ki ga sistem trenutno predvideva, se osredotoča skoraj izključno na telesno pomoč, ne pa tudi na dostojanstvo in celostno podporo starejšim.
Dolgotrajna oskrba brez ustrezne infrastrukture ni učinkovita. Kaj koristi obisk negovalke, če mora ta gospo dvigovati po neprilagojenih stopnicah ali se prebiti do kopalnice, ki je v nadstropju, kamor starejša oseba več ne more? Kaj pomaga osnovna nega, če ni nikogar, ki bi opazil, da gospa poleg telesne bolečine doživlja tudi čustveno praznino, osamljenost, strah?
V Sloveniji številni domovi za ostarele ostajajo deloma prazni, pa ne zato, ker ni potrebe, temveč ker ni kadra. Oskrba na domu naj bi bila rešitev, a tudi tam ni dovolj ljudi, ni nadzora, ni standardov, ni prilagoditev.
Prispevek za dolgotrajno oskrbo bo koristen le, če mu bodo sledili premišljeni, strateški in dolgoročni koraki. Če pa bomo z njim le zakrpali luknje in na hitro oblikovali neke »minimalne storitve« in ustvarili denarni tok za tiste, ki bodo znali pristaviti svoj piskrček, bomo zamudili priložnost, da naredimo nekaj res velikega: da ustvarimo sistem, v katerem je starost nekaj, česar se ne bojimo, ampak veselimo.
Komentirajo lahko naročniki