Milorad Dodik, dolgoletni voditelj Republike srbske, se po skoraj treh desetletjih na oblasti sooča z najtežjim političnim izzivom doslej. Bosansko sodišče mu je letos izreklo enoletno zaporno kazen zaradi neupoštevanja odločitev visokega predstavnika Christiana Schmidta ter šestletno prepoved opravljanja javnih funkcij. Čeprav se je zaporu izognil z denarno kaznijo, mu je Centralna volilna komisija odvzela predsedniški mandat, dogodek, ki ga mnogi razumejo kot začetek konca njegove dolge politične kariere.
Dodikova pot je bila sprva povsem drugačna. V poznih devetdesetih je bil predstavljen kot “svež veter” in prozahodni reformator, ki je celo priznal genocid v Srebrenici in se distanciral od vojnih nacionalistov. Podprt z mednarodno skupnostjo je postal simbol upanja, da se lahko Bosna po vojni stabilizira. A v naslednjih dveh desetletjih se je Dodik korenito spremenil. Njegova politika je postala vse bolj nacionalistična, ostrina njegovih izjav je naraščala, hkrati pa je Republiko srbsko vedno bolj odmikal od Sarajeva in jo politično, pa tudi simbolno, približeval Moskvi.
Danes je Dodik odkrito proruski zaveznik in eden od redkih evropskih voditeljev, ki še naprej neguje tesne odnose z Vladimirjem Putinom. Letos se je v Kremlju rokoval z ruskim predsednikom, kljub temu da je bil zanj razpisan mednarodni nalog za prijetje. Rusija mu nudi politično podporo in ga predstavlja kot partnerja v boju proti Zahodu. Kritiki pa opozarjajo, da je ta »bratska vez« koristna predvsem njemu osebno, saj je njegova družina povezana s številnimi finančnimi aferami, sumom korupcije in zlorab javnih sredstev.
Medtem mu domača podpora vidno peša. Shodi v njegovo podporo so vse manj številčni, opozicija pa se vse glasneje sprašuje, kako bo videti “življenje po Dodiku”. Referendum, ki ga je Narodna skupščina Republike srbske razpisala za oktober, naj bi potrdil zavrnitev sodne odločbe. A mnogi ga razumejo predvsem kot manever za ohranitev političnega vpliva in nadzora nad finančnimi tokovi entitete.
Dodikova dediščina je zato izrazito kontradiktorna: od zahodnega reformatorja, ki je obetal spremembe, do izoliranega nacionalista, ki je Republiko srbsko ekonomsko osiromašil in jo politično potisnil v naročje Moskve. Čeprav njegova moč slabi, ostaja odprto vprašanje, ali bo obupan poskusil še zadnjo nevarno potezo, tudi na račun miru v Bosni in regiji.
Bosna in Hercegovina je država na prepihu, tipična »tampon cona«, kjer se že desetletja križajo interesi velikih sil. Narodi, ki jo sestavljajo, pogosto postanejo zgolj orodje v teh igrah, Srbi za Beograd in Moskvo, Bošnjaki za Ankaro in Washington, Hrvati za Zagreb, deloma Berlin in vse bolj tudi Tel Aviv. Balkan je strateško pomemben, Turčiji in Rusiji omogoča prodiranje globlje v Evropo, Zahodu pa nadzor nad tem območjem pomeni prav preprečitev takšne penetracije.
Bosanski politiki so se vedno prilagajali razmerju moči.
Naročniška vsebina
Morda pa bi moral resno vzeti Putinove besede: »Jaz nisem prijatelj nikogar, jaz sem predsednik Ruske federacije.«, ki kažejo miselnost vseh velesil Ko Dodik ne bo več uporaben, ga bodo v Moskvi pustili pasti in tedaj se mu v glavi ne bo več vrtel verz: »Ne može nam niko ništa, jači smo od sudbine!«
En odgovor na “Iz Moskve z ljubeznijo … a kako dolgo še?”
Po vseh dogodkih se jasno vidi, da je Srbija (kot vsi Komunisti bivše Yuge) tesni prijatelj Rusije. Os Beograd – Moskva je bila že za časa Tita močna in je tudi danes. Zaskrbljujoče pa je, ker postaja tudi Ljubljana vedno bolj podobna Beogradu.
Komentirajo lahko naročniki