Ali bi tudi vi, če bi bilo mogoče, Jezusa prosili podobno kot apostoli: »Pomnoži nam vero!« Mogoče. Apostoli so to prošnjo očitno izrekli v iskreni želji, da bi vse svoje družinsko, poklicno in družbeno življenje umestili v območje vere; hoteli so, da bi bil z vero prežet njihov pogled na svobodo, ljubezen, vzgojo, trpljenje, smrt in vse drugo, kar so delali in o čemer so razmišljali. Podobno kot apostoli je odnos med religijo in življenjem skozi dolga tisočletja razumela večina ljudi. Družbe in kulture si zunaj religije nekoč sploh ni bilo mogoče zamisliti. Religija in kultura sta bili tisočletja sopomenki. Pred nekaj stoletji pa je prišlo do kulturno-civilizacijskega preloma.
Religija, ki je bila nekoč vse, je danes komaj še kaj. Obrat – stran od religije, je spodbudilo več dejavnikov: odkritje Amerike leta 1492, filozofski nominalizem, ki je učil, da so splošni pojmi, kot denimo Bog, samo še imena oziroma besede, ne pa stvarnost, preporod duha antike v renesansi, raznorodna protestantska reformistična gibanja, Kopernikov heliocentrizem, ki je zamenjal geocentrizem; vse to in še mnogo drugega je vodilo v preobrat, ko se je začel človek od Boga obračati k sebi.
Ta radikalen zasuk doseže enega od vrhuncev z nemškim filozofom Johannom G. Fichtejem (1762–1814), ki je rekel: »Vir vse resničnosti je jaz – Icht.« Zanj Bog ni več absolutna resnica. Njegov jaz naj bi ne imel več hrbtne strani, vse vedenje mu je dostopno, ker se kot nekakšen samovzrok ne izpeljuje iz nečesa večjega, predhodnega, iz narave ali iz Boga. Nasprotno: Fichtejev jaz najprej ustvari samega sebe. Tako jaz sam zase v celoti stopi na površje. Ta jaz je nekaj, ki nima ne zunanjosti ne preteklosti in ji noben njen del ne ostaja skrit.
Vpliv “Napoleona filozofije” in somišljenikov
Fichte je v nemškem mestu Jena očaral množice študentov. Vedno je bil oblečen v jahalne škornje, in ko je predaval, je imel v rokah bič. Predavalnico je zapuščal v spremstvu gruče navdušenih študentov. Imeli so ga za Napoleona filozofije. Upravičeno: Fichte je jezdil na krilih francoske revolucije. Brez njenega zanosa ne bi bilo Fichtejeve drznosti. Tudi on je kot francoski revolucionarji govoril o novem bratstvu in svobodi ter napovedoval nov družbeni red, ki bo temeljil na moči idej.
Francoska revolucija se je hitro strgala z verige in se sprevrgla v Robespierrov teror, ko so giljotine jakobincev množično sekale glave. V Fichtejevi Jeni pa je svoboda dobila dotlej nezamisljiv izraz, ne sicer krvav, ker tamkajšnji umetniki in filozofi niso prevzeli oblasti, so si pa v mestu, povsem osvobojenem cenzure in nadzora, ustvarili neodvisen raj, oblikovan po njihovih željah in okusu in ne več po Božjih zapovedih.
Skupine nemških romantikov, mladih intelektualcev, so živele pod isto streho, kjer so imeli v svobodni ljubezni odprte zakone. V zadnjem desetletju 18. stoletja je v Jeni, glede na število prebivalcev, živelo več slavnih pesnikov, pisateljev, filozofov in mislecev kot v katerem koli drugem mestu prej ali pozneje. Četrtino vseh otrok, ki se je rodilo v odprtih zvezah, je bilo nezakonskih. V mestu je živelo okoli osemsto študentov, ki so pokadili več tobaka in popili več kave in piva kot v drugih podobno velikih nemških mestih.
Jena je bila kraljestvo filozofije. Romantiki so nasprotovali razumu ter slavili naravo in iracionalnost. Kršili so družbene norme in se počutili nepremagljive. Verjeli so, da so njihove besede enako močne kot orožje, zato lahko spremenijo svet z umetnostjo, pisanjem in filozofiranjem. Ker jih je teror francoskih revolucionarjev razočaral, so oznanjali potrebo po filozofiji lepote. Rekli so: svobodo lahko dosežemo le z lepoto. Pesnik in dramatik Friedrich Schiller, eden najbolj vidnih med njimi, je rekel, da je umetnost hči svobode.
Druščina v Jeni, ki so ji pripadali poleg Fichteja in Schillerja še Novalis, brata Schlegel, Goethe, Humboldt in nekaj izjemno nadarjenih žensk, je svojo ustvarjalnost močno povezovala z naravo. Videli so skrivnostno vez med umom in naravo, zato je bilo zanje vse – od žuželk do dreves, kamnov, ptic, rek in ljudi – del velikega organizma.
Bolj kot svobodna morala, ki je močno izstopala od prevladujočih moralnih standardov, je te romantike dolgoročno ogrožalo nekaj drugega, namreč prepričanje, da je mogoče s pomočjo volje preseči mejo med umom in telesom. Predajali so se misli, da je mogoče z voljo in lepoto spremeniti družbo in doseči nekakšno samoodrešenje. Angleški pesnik Byron je nekoč rekel, da je Goetheva knjiga Trpljenje mladega Wertherja zaradi stotine samomorov, ki jih je spodbudila, ubila več mladeničev kot Napoleon.
Njihova vizija je v naravo vključila vse, mikro in makro kozmos, izločila pa je Boga Stvarnika, zato po njihovem prepričanju ne človek ne svet nista ustvarjena iz Očetove ljubezni in ne odrešena v Kristusu, marveč iz sebe, iz velikega jaza. Nemška romantika je bila veličastna in navdušujoča, v svojem jedru pa ambivalentna in zato močno ranljiva. Idealen svet, ki so si ga ustvarili, poln znanja, radovednosti in upanja, je po kakih dvajsetih letih začel razpadati.
Sledil jim ni kak novi romantik, marveč Hegel, katerega postulati vladajo kulturi še danes. On ni hodil po gorah in se sprehajal ob jezerih kot romantiki. Zanj je bila filozofija resna stvar, iz katere je odstranil umetnost in domišljijo in ju imel za navlako. Ni čudno, da njegova filozofija, ki govori o razvoju absolutnega duha, predvideva smrt umetnosti.
Sklepna etapa romantikov je bila žalostna. Bili so sprti med seboj, mnogi so umrli zelo mladi, idealizem, ki so ga gojili, se je izpraznil. Caroline Michaelis-Böhmer-Schlegel-Schelling je bila ena redkih med njimi, ki se ni nikoli predala. Ponotranjila je filozofijo Fichtejevega jaza in se iz vseh brezen vedno znova izvlekla na svetlo. Kljubovala je Bogu in ljudem, ki je niso sprejemali in bila v tem kljubovanju menda srečna.
Pop psihologija
Čemu sem opisoval to zanimivo zgodbo romantikov? Čeprav so že davno mrtvi tako oni kot njihov antipod Hegel, so vsi skupaj še vedno tu. Ustvarili so novodobni kozmos, v katerem je vse samo še bolj pomešano in nepregledno. Kakšen je nasledek tega, kar so oni pred dvesto leti zasejali, ko so odločno zapustili vero, za katero so apostoli prosili Jezusa.
O tem nasledku, o tem, kar se dogaja nam, je pretekli teden v Delu (26. 9.) pisala psihiatrinja Breda Jelen Sobočan. Naj navedem nekaj njenih ugotovitev: »Epidemija duševnih motenj, ki buta iz številk, namreč ni zdravstvene, ampak družbene narave. Skrajno tekmovalno okolje, izrazit egocentrizem (potenciran Fichtejev jaz), vsesplošna neprijaznost in nezaupanje, pomanjkanje skupne vizije in socialnega mišljenja, vedenja in načrtovanja, je v škodo vsakega posameznika, od najmlajšega do najstarejšega. Problem za zdravstveni sistem je, da je slabo razločeno, kdo trpi zaradi družbeno pogojene anksioznosti in kdo zaradi motnje, ki je že v območju medicinske diagnoze.«
In ker ljudje po mnenju psihiatrinje ne vedo, ali imajo svoje duševne težave zaradi pritiskov nezdrave družbe, ali zaradi osebnih kliničnih ozadij, “se predajajo masovnemu samodiagnosticiranju. To, kar so prej opredeljevali zdravniki s psihiatričnimi diagnozami, sedaj nemočna množica odtujenih posameznikov, zlasti mladih, zaradi svojega nelagodja v družbi ustvarja svoj jezik laiškega opisovanja duševnih stisk.
Zato ljudje kar na poprek govorijo o svoji depresivnosti, čeprav ni medicinsko diagnosticirana, nadaljujejo z izgorelostjo in ADHD (vedenjskimi in čustvenimi motnjami). Močno smo pomešali dejanske psihološke motnje z motenostjo družbenega okolja. Preokupirani smo s psihološkim, kajti medicinskega jezika se je polastila širša kultura. Z velikim uspehom v ta nered vstopa pop psihologija in potrošniška psihoterapevtska pomoč,” še dodaja omenjena psihiatrinja.
Psihiatrinja svoj razmislek zaključi z besedami: »Odprto ostaja vprašanje, kdo so strokovnjaki, ki bi postavili družbeno diagnozo in naredili načrt za bolj zdravo skupnost.«
Za sekularno kulturo in umetnost Fichtejeve Jene, sedanje Ljubljane, Slovenije in Evrope, za psihologijo in sociologijo, to ni le odprto vprašanje, marveč napačno vprašanje. Pravo vprašanje je, kako naj pridemo do vere, za katero so prosili apostoli. Izprosili so si jo. Vstali Gospod jim je dal moč, luč in veselje, da jih nobena stvar, ne trpljenje ne preganjanje, ni več moglo ločiti od Kristusove ljubezni.
Komentirajo lahko naročniki