Po zlomu Andreja Hoivika: čas je za razmislek o brutalnosti obračunavanj v slovenski politiki

V petek je tako pozorne kot bežne spremljevalce politike presenetila in šokirala še nevidena situacija v slovenskem prostoru: eden od izvoljenih predstavnikov ljudstva je držal govor kar na strehi parlamenta. Izkazalo se je, da si je neobičajen govorniški oder, ki je nedvomno pritegnil pozornost mimoidočih, izbral mladi poslanec SDS-a, Andrej Hoivik. Ženski, ki se mu je hotela približati, je celo zagrozil, da bo skočil, če naredi zgolj še korak naprej.

Zgodba se je srečno končala, Hoivika so s strehe rešili gasilci in ga odpeljali v medicinsko oskrbo. Da je s fantom vse v redu, in zdaj zgolj potrebuje nekaj miru, pa je na X-u sporočil njegov strankarski šef, Janez Janša.

Dogodek je odprl pandorino skrinjico vprašanj, pa tudi pomenljivih spoznanj, ki nam sicer o domačem družbeno-političnem prostoru ne povedo kaj šokantno novega, a nas vedno znova spomnijo, da je z njim nekaj močno narobe.

Gremo po vrsti. Vest na zanima.me o Hoivikovem zlomu sem najprej sprejel z nejevero, kateri je sledilo obžalovanje. Mladi poslanec SDS-a je namreč imel za seboj vrhunsko referendumsko kampanjo, v kateri je bil nosilec zmagovite politike svoje stranke. Lahko bi dejali, da se je tekom nje res zgradil in s tako prepričljivim uspehom dosegel nov nivo, ki ga uvršča med najbolj perspektivne karierne politike v Sloveniji. A zdaj vidimo, da za fasado kamer, ki v desetih minutah osvetlijo vrh ledene gore političnega boja, obstajajo posledice hudega garanja, odrekanja, pritiskov in telesnega ter duševnega izčrpavanja. Vse to lahko, v kombinaciji še s kakšno težavo iz osebnega življenja, v ekstremnem primeru privede do duševnega zloma, kot smo mu bili priča minuli petek.

Nič nenavadnega za današnji, na storilnost in karierni uspeh naravnani čas, bo marsikdo pripomnil. Pa vendarle ni čisto tako, oziroma bi moralo biti drugače.

Norčevanje “strpnih in sočutnih”

A preden se lotimo vprašanja, kako drugače, pozornost namenimo še nekaterim opažanjem, ki jih je sprožil odmeven Hoivikov strešni nastop. Daleč najbolj v nebo vpijoča posledica je bila, navkljub prošnji za sočutje s strani Hoivikove stranke, porogljivo naslajanje in privoščljivo norčevanje iz poslančeve nesreče. In to s strani tistih, ki v slovenskem družbenem prostoru sicer nastopajo iz piedestala moralne superiornosti, češ, kako so tolerantni, strpni, sočutni in razgledani, za razliko od onih drugih seveda, ki živijo v »ruralnem okolju«, poslušajo »govejo muziko«, ob nedeljah »ližejo noge farjem«, na volitvah pa zagrizeno volijo SDS. Če v ponazoritev navedemo enega takšnih, aktivista Jašo Jenulla, ki je posnel cel video in se ob tem vidno zabaval: »Najprej se je pokazala zgubljena figura, ki je kričala neke zmedene stvari … nakar se je izkazalo, da je to poslanec SDS-a Andrej Hojvik, ki kriči neke svoje blodnje … najbrž so ga že starši vzgajali v to vero Janeza Janše, on je res na nivoju verskega fanatika, gre ven na streho in kriči na ljudi, kaj se dogaja …« in tako naprej.

Svojo privoščljivost Hoiviku “progresivci” opravičujejo s trditvami, da so »zaradi njega in njegove stranke praktično vse manjšinske skupine v državi pod stalnimi napadi in diskreditacijami.«, če nadaljujemo z Jenullom. »Zdaj ko se je razkrilo, da je človek očitno še psihološko neuravnotežen, pa naj bi se nam vsem samo smilil?” še pribije Jenull in v naslednji sapi potegne vzporednico z nacisti, češ ali si naj tudi oni zaslužijo naše pomilovanje.

Četudi bi bilo vse res, kar Jenull in somišljeniki očitajo Hoiviku in SDS-u, je njegova drža nečloveška in nikakor moralno superiorna temu, kar sami pripisujejo ideološkim nasprotnikom. Jasno, SDS je retorično trda stranka, ki gre kdaj tudi preko roba, a primerjati Hoivika z nacistom je nezaslišano etiketiranje, ki spominja na Putinizem ter njegove izgovore pri agresiji na sosednjo državo in Putinovem domačem čiščenju političnih nasprotnikov.

Kaj drugačnega pa govori predsednik vlade?

A od kod tej samooklicani strpni in široki progresivni levici takšna samoumevna sprejemljivost žaljenja in poniževanja sodržavljanov, katerih ne razumejo, jih zavračajo, nemara celo sovražijo in si po tihem želijo, da ne bi z njimi delili svojega življenjskega okolja?

Dovolj je razumeti paradigmo njihovih izvoljenih predstavnikov oblasti. Celotna politična filozofija Roberta Goloba (če ji tako lahko sploh rečemo), temelji na izključevanju »drugačnega«. Oziroma kot je zastavil na sobotnem festivalu Svobode: mi smo prinesli drugačnost. Smo normalnost napram nenormalnosti. Mi smo branik vrednot civilizacije pred barbari – desnimi populisti, ki ogrožajo naše razumevanje preteklosti, našo sedanjost in prihodnost. Glas za nas pomeni glas za demokratično in socialno državo. Mi smo, ki povezujemo in spoštujemo, oni sovražijo in zaničujejo.

Morda so premalo razgledani, demokracije tudi po treh desetletjih ne razumejo ali pa se zanašajo na neukost volivcev. A vsakomur z nekaj soli v glavi je jasno, da Golobovi komunicirajo same oksimorone. Brez izbire in raznolikosti mišljenj ter ponudbe ni demokracije: če so torej oni edina »demokratična izbira«, potem so v resnici ravno nasprotno od tega. Nadalje, v jeziku Svobode (in Levice) do političnih nasprotnikov in njihovih volivcev ni trohnice spoštovanja, kaj šele povezovanja. To je bilo ponovno boleče očitno po referendumskem porazu, ko niso bili sposobni kančka samorefleksije. 404 tisoč Slovencev, še zdaleč ne zgolj volivcev SDS-a, je glasovalo proti njihovem zakonu. In če bi do njih imeli trohnico spoštovanja, bi se pred kamerami pojavili z manj arogance in več ponižnosti. Namesto trmastega vztrajanja pri svojem in poniževanja ljudske pameti, češ da je zmanipulirana od ene stranke, bi priznali poraz in dodali, da so razumeli sporočilo: da naj vladajo z nekaj manj nonšalance. To bi bila demonstracija spoštljivosti, povezovalnosti in nenazadnje kulturnega, civiliziranega obnašanja.

Smešenje in norčevanje iz tragedije Andreja Hoivika in Golobov odnos do tistega dela sodržavljanov, ki z njim ne delijo vrednot in pogleda na svet, je v osnovi enak: v enem in drugem primeru gre za nepriznavanje človeškega dostojanstva političnim in ideološkim nasprotnikom.

Nemoč ali nadmoč: kaj je nevarnejše?

Jasno, tudi SDS ima neredko težave s spoštljivostjo komuniciranja. Poslušalce lahko zmrazi ob primitivizmih, ki so jih predstavniki in apologeti te stranke nedavno stresali pred okrožnim sodiščem v Celju. In čeprav tudi ta in primerljiva retorika ni opravičljiva, je vendarle pomembno, da ne prihaja iz pozicije moči, temveč iz pozicije nemoči, v kateri je večino svojega obstoja SDS in desnica kot celota napram levi opciji, ki ji tudi po padcu komunizma v Sloveniji večinoma uspeva ohranjati oblast. Janša svoje primitivizme in cinizme stresa iz prizadetosti, frustracije in pozicije žrtve, Golob pa to počne iz pozicije privilegija moči in oblasti. In vpliv slednjega na vse ostale v družbeno-političnem prostoru je drugačen ter za demokracijo bistveno bolj nevaren.

Smešenje in norčevanje iz tragedije Andreja Hoivika in Golobov odnos do tistega dela sodržavljanov, ki z njim ne delijo vrednot in pogleda na svet, je v osnovi enak: v enem in drugem primeru gre za nepriznavanje človeškega dostojanstva političnim in ideološkim nasprotnikom. In da ta drža slovenski levici tudi osemdeset let po tem, ko so sobrate pobijali kot pse, ni tuja, priča serija drugih okoliščin: od človeških kosti v plastičnih vrečkah v večni čakalnici na dostojen pokop, do ukinitve državnih obeležij, ki prepoznavajo tragedijo in srčno bolečino velikega dela naroda. Za zavest, da na drugi strani niso nacistični barbari, temveč zgolj ljudje kot vsi drugi, bi bil dovolj ogled petkove slovesnosti ob spominu žrtev komunizma na Trgu republike. Morda je tudi zato bila medijsko ignorirana.