Na predvečer dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, se je množica zbranih na Trgu Republike spomnila žrtev komunistične revolucije, ki so izgubili svoje življenje med ali po drugi svetovni vojni. Izjemno ganljiva pietetna slovesnost je potekala s poudarkom ohranjanja spomina na ljudi, ki jih je oblast v bivši državi skušala izbrisati iz kolektivnega spomina in jim odvzeti pravico do groba.
Kot ugotavljamo v komentarju uredništva, je sprava v Sloveniji morda bližje kot se zdi. Povedano drugače, svojci žrtev so na nacionalni ravni pokazali popolno pripravljenost, da do nje pride kadarkoli, ko bodo na to pripravljeni tudi varuhi spomina na strani tistih, ki so poboje organizirali in izvedli. Upanje pa vzbuja tudi dejstvo, da je bilo med udeleženci slovesnosti tudi lepo število mladih.
Že tretje leto zapored na predvečer dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja poteka pietetna spominska slovesnost na Trgu Republike v Ljubljani, posvečena ohranjanju spomina na omenjene žrtve. Dan spomina je razglasila vlada Janeza Janše leta 2022 na datum, ko je potekal brutalni pomor romske družine v Iškem Vintgarju leta 1942, ki je bil prvi množični pomor med drugi svetovno vojno na slovenskih tleh.
Vlada Roberta Goloba je praznik sicer ukinila, in to celo v trenutku, ko je na Trgu Republike potekala komemoracija, kljub temu pa se vsako leto na ta dan zbere množica ljudi na pietetni slovesnosti v organizaciji Civilne iniciative Prebudimo Slovenijo, Nove slovenske zaveze, Društva Združeni ob lipi sprave in Vseposvojitve. Letos so slovesnosti dali naslov: Ker smo ljudje.
Pretresljive usode Slovencev med drugo svetovno vojno
V uvodnem nagovoru je Romana Bider opozorila na žalostno realnost, da slovenski narod ne zmore častiti skupnih svetinj in imeti niti skupnega praznovanja konca druge svetovne vojne, saj le to poteka na različna datuma.
V nadaljevanju smo lahko videli preplet pesmi in konkretnih zgodb ljudi, ki so bili pomorjeni med ali po drugi svetovni vojni Posebej ganljiva je zgodba visoko noseče Ivanke Škrabec Novak, ki je tik pred smrtjo napisala pismo svojemu nerojenemu otroku, v katerem kljub grozi zavedanja, da se bliža njena smrt in globoki žalosti ob zavedanju, da le ta čaka tudi njeno dete, ki ga nikdar ne bo videla, izraža optimizem in pristno krščansko upanje, da nebeška Mati bdi nad otrokom, ki bo namesto v krstni vodi, krščen v krvi. Ivanki Škrabec Novak v spomin je pesem napisal tudi Gregor Čušin.
— Spremljamo (@spremljamo_tw) May 17, 2025
— Spremljamo (@spremljamo_tw) May 17, 2025
Slišali smo zgodbo 14-letnega pastirčka Jožka Cimermančiča iz Vinje vasi z 8. junija 1942, ki so ga partizani med vojno mučili, da bi jim povedal, kje se skriva mitraljez, ki ga v vasi ni bilo. Fant je moral viseti nad ognjem in skakati po žerjavici. Več mesecev kasneje je njegova mati, ki je bila gluha in je imela samo njega, sama pokopala ožgano truplo svojega sina.
— Spremljamo (@spremljamo_tw) May 17, 2025
Toni Skubic iz Štangeljskih poljan pri Litiji v spominih zapiše, kako so morali po vojni domobranski zaporniki v koncentracijskem taborišču v Novem mestu vsako jutro teči, na zadnje med njimi pa so streljali z mitraljezi ter jih odpeljali na neznano grobišče.
Ogrin: resnica ne triumfira, njeni nasprotniki propadejo
Osrednji govornik, predsednik Nove slovenske zaveze dr. Matija Ogrin je spomnil, da je v teh dneh pogled na Karavanke posebej globok, saj se spominjamo vseh, ki so ob koncu druge svetovne vojne pred komunističnim nasiljem bežali v Avstrijo, a jih je bila večina vrnjena in je komunistična oblast v Jugoslaviji nad njimi izvedla grozovit zločin. Zločin, do katerega se velik del naroda sploh ne zmore opredeliti in noče slišati dejstev, saj želijo triumfirati in še naprej obvladovati slovenski svet.
»Resnica ne triumfira, a njeni nasprotniki propadejo. Resnica deluje na blag način, spreminja srca ljudi, deluje neustavljivo in iz kaosa ustvarja red.« Spomnil je na skupino 60 primorskih domobrancev, ki so jih partizani zvezane peljali skozi Grgar in jih enega za drugim ustrelili pred bližnjim breznom. Dva izmed njih sta preživela. Eden od niju je bil tedaj še ne 17-letni Ciril Kavčič iz Posočja. Vaščani so slišali njegov klic na pomoč, a iz jame so ga izvlekli terenci, ki so ga nato prepeljali v zapor v Tolminu. Znano je, da je neko znanko, ki je tam iskala svojega moža prosil, naj njegovo mamo obvesti, da je živ in kje je, a ko ga je naslednji dan mama iskala, ga ni bilo več, za njim pa se je izgubila vsaka sled.
Poleg spominjanja na trpljenje, ki so ga trpele žrtve komunističnega nasilja, pa je Ogrin zbrane pozval, da ohranjajo misel tudi na to, za kar so si pobiti prizadevali – za slovenski svet s slovensko kulturo, utemeljeno na krščanski zavesti in omiki. »Želeli so si živeti in preživeti v takšnem svetu. To je bila njihova stvar,« ki pa se je uveljavila šele leta 1991 z osamosvojitvijo Slovenije in je še vedno nekaj, kar ni povsem dokončano.
Varuhi spomina, ki ohranjajo spomin na ljudi, ki bi jih oblast rada pozabila, tudi na drugi strani
Varuhi spomina, ljudje, ki so se zavezali ohranjati spomin na konkretne žrtve komunističnega nasilja, včasih svoje sorodnike, včasih pa povsem naključno izbrane, so povedali nekaj konkretnih imen, za spomin na katere skrbijo in zanje prižgali svečo.
— Spremljamo (@spremljamo_tw) May 17, 2025
Posebej ganljiv je bil prižig sveče v spomin na krvnike teh ljudi. Jože Kurinčič je ob tem prebral pesem posvečeno »Rdečim mornarjem« ki simbolizira partizanske izvajalce pobojev, ki so na svoj način prav tako bili žrtve morije druge svetovne vojne, čeprav na drugi strani.
— Spremljamo (@spremljamo_tw) May 17, 2025
Zbrani so lahko slišali tudi del seznama žrtev iz brezna pod macesnovo gorico, katerih imena so znana. Gre za 3450 žrtev, ki so bili pobiti med 2. in 8. junijem 1945 v Kočevskem Rogu, njihovi posmrtni ostanki pa so bili aprila 2022 izkopani in preneseni na Kočevsko komunalo, kjer še vedno čakajo na dostojen pokop.
— Spremljamo (@spremljamo_tw) May 17, 2025
Vlasta Doležal Rus: Žrtve vračamo v občestvo
Ob koncu je Vlasta Doležal Rus spomnila, da je Trg Republike hkrati trg groze in veselja. Groze, ker tam še vedno stoji trg revolucije in veselja, ker je bila na tem trgu razglasšena slovenska državnost. Poudarila je, da bodo še naprej ohranjali spomin na žrtve druge svetovne vojne, ki jih vračajo v narodno občestvo, želijo pa si, da bi to naredila tudi slovenska država.
Čeprav gre za spominsko slovesnost v spomin na žrtve partizanskega nasilja, ni bilo slišati nikakršnega rohnjenja, zamerljivosti ali celo zagrenjenosti zaradi grozovitih zločinov, ki so bili storjeni nad nedolžnimi ljudmi v imenu revolucije. Zbrani so v ganljivi slovesnosti pietetno ohranjali spomin na te ljudi.
Predstavniki žrtev so tako pokazali, da je pot do sprave z njihove strani dejansko prehojena. Do dejanske sprave nas tako loči zgolj, da ohranjevalci spomina na krvnike priznajo njihovo krivdo, se pokesajo in sprejmejo roko, ki je že dolgo iztegnjena. A tukaj je pot, sploh v poudarjanju triumfiranja tistih, ki so te zločine zagrešili, tako se zdi, še dolga.
Upanje pa vzbuja dejstvo, da je bilo včeraj na trgu republike videti lepo število mladih, ki prav tako želijo ohranjati spomin. Morda pa le naslednji generaciji uspe doseči spravo, odsotnost katere slovensko družbo duši že več kot 80 let.
Komentirajo lahko naročniki