Konec letošnjega leta je v Sloveniji prežet s tragikomično simboliko, posoljeno s ščepcem obešnjaške ironije. 34 let po sesutju komunizma je padla Titova glava. Župan stranke, ki je obljubljala 30 dni do specialista, je poskrbel, da je bila na trup privita v sedmih dneh. Očitno se da, če se hoče. Kosti človeških žrtev Titoizma medtem ostajajo v nekem skladišču v plastičnih vrečkah.
Predsednik vlade, ki je s preprodajo elektrike v paradržavnem podjetju služil 438 tisoč evro bruto letno, obtoži pohlepa zdravnike, ki so v javnem sektorju plačani približno petkrat manj, okoli 20 evrov neto na uro, prihodke pa si zvišujejo s popoldanskim delom pri koncesionarjih in zasebnikih. S tem ne prodajo nekaj več elektrike, temveč številnim pacientom omogočijo hitrejšo obravnavo in poskrbijo, da ljudje ne umirajo v čakalnih vrstah.
A ker to počnejo preko davčno znosnega s.p-ja, Golobova vlada to v javni mreži prepove, ustavno sodišče pa prepoved požegna. Saj: “Kapitalizem uvaja idejo trga, s tem pa tekmovalnost, egocentričnost in pohlep tudi na področja, ki so bila zasnovana na netržnih idejah: na skrbi za šibke, solidarnosti in ideji enakega dostopa do zdravstvenih storitev za vse.” To ni citat iz komunističnega manifesta ali programa stranke Levica, temveč izsek iz pritrdilnega ločenega mnenja ustavne sodnice dr. Katje Šugman Stubbs. Zdravniki tako popoldne in ob vikendih še lahko delajo, vendar zgolj preko “davčno pravičnih” načinov, z 61 odstotno efektivno davčno obremenitvijo.
Kaj je torej bolj solidarno in v dobro šibkih: da zdravnik v svojem prostem času za normalno obdavčen zaslužek pacientu opravi brezplačno storitev (v javnem zavodu ali pri koncesionarju), ali pa da svoje storitve zaradi prepovedi s.p-jestva v javni mreži raje ponudi čistemu zasebniku, ki deluje na principu samoplačništva? Ali pa jih preneha opravljati, ker mu je prosti čas več vreden od nekaj evrov, ki ostane od 61 % obdavčenega dodatnega dela? V katerem primeru so pacienti na boljšem, spoštovana ustavna sodnica Šugman Stubbseva?
Poglejmo še v kakšno ločeno mnenje bistrih glav te sestave US: Predsednik ustavnega sodišča dr. Rok Čeferin je sicer nasprotoval prepovedi sodelovanja koncesionarjev z zdravniki s.p.-ji. A v istem delno pritrdilnem, delno odklonilnem mnenju denimo zapiše, da bi “zakonodajalec morda lahko določil, da smejo mladi zdravniki, zaposleni v javnem zdravstvu, začeti z opravljanjem dvojne zdravniške prakse šele po nekaj letih dela izključno v javnih zdravstvenih zavodih, ko bodo že povrnili svoj dolg družbi iz naslova njihovega brezplačnega izobraževanja v javnem visokem šolstvu.”
In to predlaga pravnik iz miljeja odvetniške družbe Čeferin, v kakršnih se ura odvetniškega svetovanja obračunava med 200 in 450 evri (ocena chat gpt) in ki je v 2024 ustvarila 4,5 milijona prihodkov ter milijon čistega dobička! Oziroma z besedami zdravnika Igorja Muževiča: “Predvsem pa bi veljalo razmisliti tudi o tem, da se enako merilo uvede za odvetnike – da jim je opravljanje zasebne prakse dovoljeno šele po tem, ko povrnejo svoj dolg družbi iz naslova brezplačnega izobraževanja v javnem visokem šolstvu.”
S čim torej Čeferini in njim podobni vračajo svoj dolg družbi? Morda s svetovanjem družini Janković, kako nikoli vrniti milijonskih dolgov njihovih zavoženih podjetij? Ali pa z javno diskreditacijo državnih inštitucij, katerih ugotovitve bremenijo Jankovića in Goloba, kot si jo je nedavno privoščil Aleksander Čeferin? In ko v istem zamahu odpravi še s Tarčo o obremenilnih Jankovićevih nepremičninskih poslih v prestolnici, češ da je vredna manj od 5 minut slabe nogometne tekme? No, če s tem komu vračajo dolg, ga zagotovo ne slovenski družbi in slovenskim ljudem.
Ironija, ki druži naštete je, da se imajo za največje levičarske borce proti kapitalizmu, ki prinaša “napačne” vrednote kot so “tekmovalnost, egocentričnost in pohlep”, hkrati pa so sami največji benefiterji izrojene različice tega sistema, slovenske tranzicijske mineštre z najslabšimi sestavinami propadlega socializma.
Ironija vseh ironij: te ljudi volijo prepričani levičarji
Krona vseh ironij, ki preko zgornjih in njim podobnih simbolik ta čas buta v javnost pa je, da te ljudi na politične položaje vedno znova izvolijo prepričani levičarji. Oziroma natančneje, volivci, ki se imajo za prepričane levičarje.
Pri tem ne gre za kakšne privilegirance v osebnih stečajih, živečih v ljubljanskih penthousih in prevažajočih s Porsche Cayenni. Gre za povsem običajne ljudi, ki jim polovico plače poberejo davki, dobršen del preostalega namenijo za najbolj dražečo se hrano v EU, redno plačilo najemnine ter položnic za komunalo in elektriko. Ker če pri tovrstnih “obveznostih” zamudijo, jim finančna uprava nemudoma pobere sredstva direktno iz računa, z visokimi obrestmi vred.
Če se kateri izmed njih za kakšno uslugo vendarle prodajo, pa se to poplača s kakšnimi počitnicami na Korčuli ali gajbo dobrega ruma.
To so ljudje, ki za svoje voditelje vedno znova izvolijo Jankoviće, Golobe in podobne. Čemu in po kakšni logiki, meni ostaja neznanka, ker, če niso v ožjem krogu privilegirancev, v resnici volijo proti sebi in lastnim interesom. Obenem pa tega nedvomno ne počnejo iz afinitete do vrednot demokracije in vladavine prava. Je Janez Janša res tako velik bavbav, da so pripravljeni požreti vse to?
Ampak pozor. Čeprav vas skušajo prepričati drugače, na prihajajočih volitvah ne bomo izbirali le med Janšo in Golobom. Spomladi bo priložnost, da počistimo tudi z obešnjaškimi praksami, simbolikami in ironijami.
Komentirajo lahko naročniki