Čeferin pokril Jankovića in Goloba. Če ni del klike, kaj mu je tega treba?

Tri mesece pred državnozborskimi volitvami in slabo leto pred lokalnimi sta se v težavah znašla osrednja politična akterja levice – vse bolj kompromitirani ljubljanski župan Zoran Janković in njegov varovanec, nazadnje inštalirani nov obraz, Robert Golob.

Janković se vse bolj pogreza v močvirje domačijskih omrežij, spletenih v letih njegovega županovanja, ki izbrancem omogočajo mastne posle po prestolnici. Predsednika vlade Goloba pa lovijo posledice zgrešenih politik, ki so za državo mlinski kamen v konkurenčnem okolju, kjer nekdanje socialistične sotrpinke prosperirajo in Slovenijo razvojno prehitevajo.

Čeprav se klika na vse pretege trudi brisati sledi in spuščati meglo na svoje rabote, pa je v digitalni stvarnosti to vse težje – ljudje se vse bolj informirajo mimo kontroliranih tradicionalnih medijev, pa še v teh jim ne uspe pravočasno utišati oddaje kot je Tarča, ki jim zaradi samosvojosti in prodornosti pri razkrivanju njihovih zakulisnih packarij leži globoko v želodcu.

Ker se ljudsko glasovanje nezadržno bliža in je treba zloščiti skaženo podobo načetih prvoborcev, so za »endorsment« (v)poklicali najvišjo avtoriteto, kar jo ta čas premorejo: med Slovenci čislanega predsednika Evropske nogometne zveze, Aleksandra Čeferina.

Uspešen, ugleden in z vsemi žavbami namazan

Aktualni alfi razvpite odvetniške družine je treba priznati visoko inteligenco in izjemne sposobnosti, ki so ga pripeljale na tako močno in vplivno funkcijo na evropskem in svetovnem odru. Odvetniška kariera, polna pravnih akrobacij, trikov, spinov in moralnega pragmatizma pri zastopanju vseh sort barab pa tudi kakšnega nedolžneža, je nedvomno pomembno pripomogla k njegovemu vzponu v visoko konkurenčnem okolju, prepletenem z interesi, osebnimi ambicijami, denarjem in strastmi. Aleksander je po vertikali smrti uspešno priplezal na sam vrh in se na njem drži že leta. S tem pa prideta vpliv in moč, v današnjem svetu izjemno cenjeni vrlini.

Tudi pri Slovencih. Ko so po Šarčevem fiasku pred petimi leti iskali nov obraz levice, so Aleksandru Čeferinu izmerili dvotretjinsko ljudsko podporo za vstop v nacionalno politiko. Grosupeljčan seveda ni sestopil z nogometnega piedestala v domače močvirje, je pa s svojimi umerjenimi medijskimi nastopi pomembno vplival na politično izbiro Slovencev.

In to počne še danes. Reševanja Jankovićevega in Golobovega ugleda se je lotil v sobotnem Delu.

Zakaj ravno Delo? Običajno je za svoja sporočila slovenskim volivcem izbral POP TV, in nemara bo do volitev to še tudi storil. Za nekoč osrednji slovenski časopis pa se je po njegovih besedah odločil, ker »je v Sloveniji kredibilnih malo medijev«, »vi na Delu to še vedno premorete« – za razliko od spletnih portalov, ki jih Čeferin nima v čislih.

Delo je za Čeferina zgled kredibilnosti navkljub strmemu padcu naklade in javni skrivnosti, da naj bi v hiši obstajali seznami vplivnežev, o katerih se ne sme poročati negativno. In da je pisanje mnogokrat v sumljivem sozvočju s poslovnimi interesi njegovega lastnika Stojana Petriča, ki ga Čeferin v intervjuju prav tako posebej hvali.

Raje kot Tarčo si ogleda 5 minut slabe nogometne tekme

Po drugi strani pa se ve, kdo je povsem nekredibilen. Na novinarjevo vprašanje, ali je gledal zadnjo Tarčo o Zoranu Jankoviću, je odgovoril: »Gledal sem dve minuti, potem sem videl, za kaj gre, in sem na to temo dobival le še sporočila kolegov iz pisarne. Raje sem se odločil za ogled tekme Celje- Rijeka, pa tudi za to mi je bilo žal, ker je Celje visoko izgubilo. Ampak tudi slab nogomet je boljši kot ena taka oddaja. Je res prav, da je taka stvar na nacionalni televiziji?«

Paradna preiskovalna oddaja nacionalke, ki na podlagi preiskave in ugotovitev državnega tožilstva razkriva milo rečeno sumljive nepremičninske posle z luksuznimi stanovanji v prestolnici, je za prvega moža UEFA vredna manj od petih minut slabe nogometne tekme?!? Za Jankovića obremenilne ugotovitve Čeferin odpravi z zamahom roke, brez enega samega vsebinskega argumenta ali utemeljitve, zakaj jih, če parafraziramo, »z gnusom zavrača«.

Paradna preiskovalna oddaja nacionalke, ki na podlagi preiskave in ugotovitev državnega tožilstva razkriva milo rečeno sumljive nepremičninske posle z luksuznimi stanovanji v prestolnici, je za prvega moža UEFA vredna manj od petih minut slabe nogometne tekme?!?

Kakšno je lahko ozadje takšne vzvišenosti nad novinarskimi razkritji in ima nemara kaj z dolgoletnim znanstvom Čeferinov in Jankovićev ter odvetniškega zastopanja v preteklih »mutnih poslih« družine ljubljanskega župana? Če je takrat po poklicni logiki in dolžnosti moral braniti Zoranovega sina Jureta, ki se je iz parlamentarne preiskovalne komisije norčeval z razvpitimi »odgovor je enak prejšnjemu«, mar se danes, ko (po znanih podatkih) ni več odvetnik Jankovićev, te še vedno čuti dolžan javno braniti?

Ali pa je posredi tudi kakšna zamera, nemara zaradi razkritij Tarče izpred dobrih treh let, da so v luksuznem kompleksu, o kakršnih je govora v zadnjih Tarčah, do stanovanj prišli tudi Čeferini, in to po zelo ugodnih cenah?

Tudi protikorupcijska komisija ni v redu

Podobno nonšalantno kot z oddajo nacionalne televizije Aleksander Čeferin opravi tudi s Komisijo za preprečevanje korupcije, za katero vemo, da v dveh primerih preiskuje Roberta Goloba, ta pa se na vse pretege trudi, da bi storpediral njeno kredibilnost. No, pri tem mu v Delu pomaga tudi Čeferin:

»Kot pravnik ne morem sprejeti dejstva, da ima vodja mafijskega kartela več pravic, kot jih ima v postopku pred KPK državni funkcionar. Komisija za preprečevanje korupcije bi se morala ukvarjati s korupcijo na splošno, s trendi korupcije, s statistiko korupcije in tako naprej. Da se trije ljudje usedejo v eno sobo in se odločijo, da je nekdo sumljiv, da je morda koruptiven, in s tem lahko zamajejo celotno državo – in to se dogaja že leta in leta – to se mi ne zdi prav.« Ter še malo kasneje: “Če bi se spustili na raven KPK, vseeno je, ali govorimo o Golobu, Jankoviču, Janši ali o vseh drugih-, se jih pogosto preganja zaradi marginalnih stvari, ki bi jih morda lahko oni bolj spretno izpeljali, pa bi bilo vse v redu.” 

Čeferin torej omalovažujoče o še eni instituciji, ki tokrat bremeni Roberta Goloba. In ne pozabimo, je svoj čas močno obremenila tudi Zorana Jankovića. Kdo je bil takrat njegov odvetnik, lahko trikrat ugibate.

Za osvežitev spomina izpostavimo dve Čeferinovi medijski omembi. Prva je o parlamentarni preiskovalni komisiji, na katero je bil klican Jure Janković, druga opa o obremenilnem poročilu KPK-ja za očeta Zorana:

“Komisija preiskuje tudi domnevno sporne prodaje zemljišč v Ljubljani in spremembo njihove namembnosti v julija sprejetem prostorskem aktu za Ljubljano. Med spornimi zemljišči naj bi bilo tudi zemljišče na Smodinovcu, z njegovo prodajo pa naj bi se okoristila družina ljubljanskega župana Zorana Jankovića,” smo še prebrali v zgornjem članku portala MMC RTV SLO.

Spomnimo na razplet te zgodbe: upravno sodišče je Čeferina in Jankovića zavrnilo, po pritožbi na Vrhovno sodišče je poročilo KPK-ja odpravilo zaradi procesne napake, KPK je 2015 ponovila postopek in prišla do enakih zaključkov, Janković pa se je neuspešno pritoževal na vseh domačih sodnih instancah in na koncu še na ESČP. Ko je še to oktobra letos (!) zavrnilo njegovo pritožbo, je za Jankovića obremenilna ugotovitev o kršenju protikorupcijske zakonodaje obstala. Mimogrede, podoben dokument je, z nekaj manj pritoževanja, obstal tudi za Janeza Janšo.

Pogumno sprejemajo nepriljubljene reforme

Ne samo izpodbijanje legitimnosti Komisije za preprečevanje korupcije, ki preiskuje Roberta Goloba, Čeferin je v intervjuju pohvalil pogum Golobove vlade za sprejemanje “nepriljubljenih reform”, ki po njegovem gredo v pravo smer. Na izrecno novinarsko vprašanje o vladnih spodrsljajih pa je navedel, da so nekatere reforme “morda naredili malo preveč histerično,” pri čemer je izpostavil predvsem Šutarjev zakon, ki je po njegovo “politično zvita, pravno pa nesmiselna poteza”, problematična z vidika človekovih pravic.

Če se za trenutek vrnemo še k znanstvu med Zoranom Jankovićem in Aleksandrom Čeferinom, spomnimo še na kontroverzno druženje Jankovića, Čeferina, Milorada Dodika in Aleksandra Vučića  v častni loži štadiona v Leskovcu na kvalifikacijski tekmi za Euro 2024 med Srbijo in Bolgarijo ter predhodni otvoritvi stadiona v Zaječarju. Fotografije s srečanja, ki je potekalo tik pred volitvami v Srbiji novembra 2023, pričajo o odnosih, daleč od formalnih, temveč prej prijateljskih, sproščenih, kolegialnih.

Ne boji se trenutka, ko bo gol in bos polagal račune

Daleč od tega, da je bil celoten intervju z Aleksandrom Čeferinom v Delu ena sama hvalnica Jankoviću in Golobu. Predsednik UEFA je podal tudi mnogo realnih, tehtnih ocen aktualnega stanja v Sloveniji in svetu, pa tudi ošvrknil še koga drugega, denimo “salonske levičarje, kričače”, kot jih je imenoval in citiral enega od bivših francoskih predsednikov, da “sovražijo bogate, obožujejo pa denar.” Po svoje tudi logično, saj se sam postavlja na levico, obenem pa ni med najbolj revnimi Slovenci. Pa vendarle je bil vsaj iskren, tudi v obrambi podjetnikov in drugih uspešnih ljudi, ki, kot pravi, ustvarjajo denar, ki ga “vlada potem vzame in veseli smo lahko, če ga prav porazdeli.”

Skratka, predsednik UEFA je v intervjuju govoril o vsem mogočem, bore malo ali skoraj nič pa o nogometu. Tudi to prispeva k vtisu, da je bilo vse skupaj namenjeno podajanju jasnega sporočila podpore Jankoviću in Golobu, zavitega v celofan siceršnjega realizma pri ocenah družbeno-politične stvarnosti.

Navdahnjenega celo  z nekaj transcendence: “Veste, kako je, na koncu vsi goli in bosi stojimo pred nekom. Eni pred Jezusom, drugi pred Alahom. Jaz nisem veren, sem agnostik, bom že videl, pred kom bom jaz. In takrat ti ne bo pomagal noben denar, takrat ti ne bosta pomagala nobena moč in noben vpliv. Takrat moraš pojasniti svojo vlogo v življenju in jaz se tega trenutka prav nič ne bojim.”

Dobro zanj. Sam bi bil v njegovih čevljih kanček manj brezskrben.