Dosje »mi smo lahko mirni«: kdo je sredi noči v zadnjem trenutku reševal Jankovićev projekt C0?

V tretjem, zadnjem delu ekskluzivnega dosjeja »mi smo lahko mirni« razkrivamo, kako se je v najbolj kritičnem trenutku – ko je bil postopek izdaje gradbenega dovoljenja za kanal C0 začasno prekinjen – v ozadju začela intenzivna pravno-politična operacija za reševanje projekta Mestne občine Ljubljana izven formalnega postopka.

Dokumenti in interna komunikacija kažejo, kdo vse se je presenetljivo vključil v reševanje projekta župana Zorana Jankovića, kdo je komu sredi noči pošiljal pravna mnenja in kako se je iskala pot, da bi kanal C0 kljub prekinitvi postopka vendarle dobil zeleno luč.

Ko se postopek ustavi

V začetku leta 2025 je bil postopek izdaje gradbenega dovoljenja za zadnji, manjkajoči del kanala C0 začasno prekinjen. To pomeni, da v tistem trenutku ni teklo tehtanje argumentov za ali proti gradnji, temveč bistveno bolj temeljno vprašanje: ali se postopek sploh lahko nadaljuje.

In prav v tem času – 18. februarja 2025, nekaj minut po eni uri ponoči – se v ozadju upravnega postopka pojavi nenavadna komunikacija. Dva obsežna pravna dokumenta, naslovljena kot »Investitorjev ugovor« in »Investitorjeva izjava«, ne zaokrožita po uradni poti. Pošlje ju zasebnik drugemu zasebniku – ljubljanskemu podžupanu.

V času, ko je bil postopek formalno prekinjen, so se pravna besedila, namenjena uporabi v postopku, znašla izven formalnega postopka – v rokah dveh oseb, ki v njem nista imeli nobene procesne vloge.

Nočna pošta

Dokumenta, poslana 18. februarja 2025, nista bila označena kot osnutka ali ideji. Nasprotno: že po naslovih in strukturi sta delovala kot končna pravna akta, namenjena neposredni uporabi v upravnem postopku.

Pošiljatelj je bil razvpiti podjetnik Mihael Karner, prejemnik pa Boštjan Koritnik, ljubljanski podžupan. Nobeden od njiju v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za kanal C0 ni nastopal kot stranka, pooblaščenec ali uradna oseba. Investitor v postopku je bila Mestna občina Ljubljana, postopek pa je vodila Upravna enota Ljubljana.

Vsebina dokumentov je bila izrazito procesna. Obe besedili sta se osredotočali na vprašanje, ki je bilo v tistem trenutku ključno: položaj stranskih udeležencev (pritožnikov) in posledice njihove vključitve v postopek. Prvi dokument navaja, da je upravni organ kar 21 osebam priznal položaj stranskega udeleženca, pri čemer problematizira, ali je bila pri tem opravljena individualna presoja njihovega pravnega interesa. Sklicuje se na sodno prakso in poudarja, da zgolj lastništvo ali bližina zemljišča še ne pomeni avtomatičnega položaja stranke v postopku.

Drugi dokument – »Investitorjeva izjava« – je še bolj neposredno vezan na stanje postopka. Obravnava vlogo stranskega udeleženca, ki je zahteval ustavitev postopka, in zavrača tezo, da bi investitor z decembrsko vlogo zahtevo umaknil. Besedilo sistematično razlaga razliko med umikom in spremembo zahteve ter poudarja, da po mnenju investitorja ni podlage za ustavitev postopka.

Nenavadnost ni v tem, da investitor brani svoj projekt. Nenavadnost je v kanalu, po katerem ta obramba potuje. Pravna argumentacija, ki je očitno namenjena temu, da jo uporabi investitor v upravnem postopku, se ponoči pošlje ljubljanskemu podžupanu.

Pri tem pa vrsta pomembnih vprašanj: zakaj je bil pošiljatelj teh pravnih mnenj prav Mihael Karner? Kdo je ta pravna besedila pripravil? Kdo jih je naročil in kdo plačal za njihovo izdelavo?

Kakšen interes je imel Karner, da se je v kritičnem trenutku vključil v reševanje postopka, v katerem sam ni nastopal kot investitor ali stranka?

In širše: ali je imel Karner kot eden od investitorjev v zasebni projekt Urbana oaza na Viču – v katerem kot družbenik sodeluje tudi Koritnik – kakšen konkreten interes, da se mestni projekt C0 “odmrzne”?

Je morda pričakoval, da bodo vzporedni upravni postopki na njunem zasebnem projektu tekli bolj gladko, če občini priskoči na pomoč v kritičnem trenutku?

Na ta vprašanja dokumenti ne dajejo odgovorov. Dajejo pa dovolj indicev, da jih je legitimno postaviti.

Zakaj je bila prekinitev postopka politično nevarna?

Začasna prekinitev postopka izdaje gradbenega dovoljenja za kanal C0 za občino ni bila zgolj tehnična nevšečnost ali še eden v vrsti upravnih zapletov.

Kanal C0 je bil za aktualno mestno oblast eden od ključnih infrastrukturnih projektov. Tudi zaradi simbolne teže: vsak resnejši procesni zdrs – še posebej tak, ki bi lahko vodil v ustavitev postopka in vrnitev na začetek – bi pomenil politični poraz župana Zorana Jankovića. V tem kontekstu je treba razumeti tudi časovni pritisk. Projekt C0 je bil vezan na širše obveznosti občine, vključno z evropskimi sredstvi.

Prav v takšnih situacijah – ko se formalni postopek ustavi in se odločanje začasno zamrzne – se pogosto pokaže razlika med uradnimi in neuradnimi potmi. Ko upravni organ ne more nadaljevati, se teža premakne drugam: k iskanju pravnih interpretacij, procesnih rešitev in argumentov, ki bi omogočili, da se postopek vendarle nadaljuje.

Politični posrednik brez procesne vloge

V formalnem smislu v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za kanal C0 ni imel nobene vloge. Ni bil investitor, ni bil pooblaščenec, ni bil uradna oseba in ni bil stranski udeleženec. Pa vendar sta bila prav nanj – Boštjana Koritnika – naslovljena dva obsežna pravna dokumenta, namenjena razrešitvi procesnega zapleta. Ta okoliščina je nenavadna.

Ključno vprašanje je, zakaj so se pravni argumenti, znašli izven uradne komunikacije z upravnim organom. Takšna komunikacija sama po sebi ne pomeni nezakonitosti. Pomeni pa, da se je v trenutku, ko je bil postopek formalno ustavljen, vzpostavil neformalni kanal, po katerem so krožili dokumenti, ključni za nadaljevanje postopka. Kanal, ki ni bil transparenten in je obstajal vzporedno z uradnim postopkom.

Kaj nam pove dosje »mi smo lahko mirni«?

Ob prebiranju trilogije se izriše vzorec. Vzorec, v katerem se formalni postopki sicer res vodijo na upravnih enotah, prek zapisnikov in odločb, a ključni premiki se dogajajo drugje. Prek zasebnih elektronskih sporočil, neformalnih stikov in dokumentov, ki v najbolj občutljivih trenutkih krožijo zunaj uradnih spisov.

Dosjeja ne skušajte brati kot dokaz, da kdo odloča namesto upravnih organov, temveč kot insajderski vpogled v to, kako se v praksi iščejo poti skozi procesne ovire, ko so vložki previsoki, da bi se čakalo zgolj na formalne korake.

Dosje »mi smo lahko mirni« se zapira. Ne zato, ker bi ponudil vse odgovore, temveč zato, ker je dovolj dobro opozoril na razkorak med tistim, kar je zapisano v uradnih odločbah, in tem, kar se je vzporedno dogajalo v ozadju, ko so ugasnile luči in je med ključnimi akterji zaokrožila nočna pošta.