Dosje »mi smo lahko mirni«: uradnica, ki je izdala dve najbolj razvpiti gradbeni dovoljenji v Ljubljani

Kako je uradnica Špela Knez z Upravne enote Ljubljana vzporedno vodila postopke za izdajo gradbenih dovoljenj na kanalu C0 in za zasebni projekt Urbana oaza na Viču?

Zakaj se v obsežni interni komunikaciji, ki smo jo pridobili, med ključnimi akterji v obeh primerih pojavlja ljubljanski nepoklicni podžupan Boštjan Koritnik, sicer nekdanji minister za javno upravo?

Kako Koritnikova vloga in izrazito neformalni ton v dopisovanju o odprtih upravnih postopkih postavljata pod vprašaj nedavno izjavo župana Zorana Jankovića za POP TV, da je Koritnik na občini »odgovoren za šolstvo in sodelovanje z Univerzo«?

Zakaj akterji o uradnici ne pišejo kot o uradni osebi, temveč kot o »Špeli«, ki bo ali pa je že poskrbela za posamezne procesne korake – in zakaj se v ozadju uradnih postopkov pojavlja stavek »mi smo lahko mirni«?

Pred vami je prvi del preiskovalne trilogije o zakulisju dveh najbolj razvpitih gradbenih dovoljenj v Ljubljani.

Dva postopka, ena uradnica

V obdobju, ko se je na UE Ljubljana odločalo o enem najbolj razvpitih infrastrukturnih projektov v državi – kanalu C0 – je na Upravni enoti vzporedno potekal še en zahteven in dolgotrajen postopek: izdaja gradbenega dovoljenja za zasebni stanovanjski projekt Urbana oaza na Viču. Obe zgodbi povezuje več ključnih dejstev. Ne samo ista upravna enota, oba projekta sta bila več let predmet pritožb lokalnega prebivalstva, oba pod lupo politike in medijev, v odločilnih fazah pa ju je vodila tudi ista uradnica – Špela Knez.

To kaže na izjemno koncentracijo interesov in pričakovanj na eni sami točki upravnega odločanja. Pri kanalu C0 je bil osrednji zunanji dejavnik pritiska politični interes Mestne občine Ljubljana – pričakovanja župana Zorana Jankovića. Pri Urbani oazi pa so se pričakovanja oblikovala okoli javnosti dobro znanih zasebnih investitorjev: Mihaela Karnerja, v medijih razvpitega zaradi tiralice, ki so jo za njim v povezavi s prodajo steroidov razpisali v ZDA, primorskega poslovneža Rajka Hrvatiča – ter nekdanjega ministra Boštjana Koritnika, ki se v zgodbi pojavlja kot “dvoživka” – podžupan in hkrati zastopnik zasebnega kapitala.

Ko se na mizi ene osebe – višje svetovalke Špele Knez – istočasno pojavita dva tako odmevna postopka z močnimi političnimi in finančnimi akterji, to pomeni tudi neobičajno visoko izpostavljenost zunanjim pritiskom.

Kanal C0: ko so lahko »mirni«

Oddaja Tarča je razkrila zaporedje dogodkov iz leta 2023, ki osvetljujejo ozadje pridobivanja gradbenega dovoljenja za kanal C0. Razkritja temeljijo na navedbah iz zahteve za sodno preiskavo s strani specializiranega državnega tožilstva.

Po ugotovitvah tožilstva je bila Andreja Erjavec, načelnica UE Ljubljana, junija 2023 prek posrednika Bojana Babiča vabljena na sestanek z županom Zoranom Jankovićem v gostinski lokal Cubo. Tema sestanka sta bila zdravstveni dom v Jaršah in kanal C0, ob pojasnilu, da se bo lahko »vnaprej pripravila na sestanek«. V istem obdobju je župan po navedbah iz razkritih pogovorov urejal študentsko delo za njeno hčerko Mašo Erjavec v ljubljanskem živalskem vrtu, ki deluje pod okriljem občine.

V pogovorih, ki jih je razkrila Tarča, župan Janković prek Babiča naroča, naj se načelnici pove, da je hči »izjemno bistra« in da »gre v živalski vrt«, nato pa doda prošnjo: »… zdaj samo še za tisto zadnje dovoljenje za C nula«. V drugem pogovoru Babič Erjavčevi sporoča, da je župan ob ureditvi študentskega dela dejal tudi – »še malo zbrci za C0«, odgovor na drugi strani pa je: »Aja, itak itak, saj ni problem.«

Tarča te pogovore jasno postavlja v kontekst pričakovanj glede zaključka postopka. Prav tu se prvič vzpostavi miselni vzorec, ki ga v naslovu tega dosjeja povzemamo s prispodobo »mi smo lahko mirni«: občutek, da so ključni koraki vnaprej dogovorjeni, da je treba urediti le še »zadnje« in da zato razloga za skrb ni več.

Ekskluzivno: dopisovanje notranjega kroga in “Špela”, ki je “to lepo zavrnila”

Podoben jezik in miselnost se pojavita tudi pri zasebnem gradbenem projektu Urbana oaza na Viču. Pridobivanje gradbenega dovoljenja se je vleklo leta, zaznamovale so ga številne pritožbe okoliških prebivalcev in kar šest različnih izvedenskih mnenj.

Na uredništvu smo pregledali več sto elektronskih sporočil, ki razkrivajo notranjo komunikacijo investitorskega kroga in doslej še niso bila javno objavljena. Eno ključnih je datirano na 10. maj 2025, ko je bilo – kot bi lahko sklepali iz zapisanega – odločeno o zavrnitvi ene zadnjih pritožb na projekt. V njem Boštjan Koritnik investitorjema Mihaelu Karnerju in Rajku Hrvatiču v izrazito neformalnem tonu piše, da je »Špela lepo zavrnila«, in da »ni kaj dodati«.

Med prejemniki sta tudi Uroš Slivnik, sin pokojnega novinarja in urednika Danila Slivnika, ter Jože Sikošek, nekdanji notar, ki je zaradi izgube pogoja javnega zaupanja z odločitvijo ministrstva za pravosodje izgubil pravico do opravljanja notarskega poklica. Gre torej za ozek krog ljudi z izkušnjami v zahtevnih pravnih in poslovnih postopkih, ki si izmenjuje informacije o poteku konkretnega upravnega procesa.

Uradnica, ki vodi postopek, ni obravnavana kot predstavnica institucije, temveč kot »Špela«, nekdo, za katerega se znotraj kroga pričakuje, da bo z določenim procesnim korakom odstranil zadnjo oviro. Prav ta jezik – in občutek notranje gotovosti, ki ga ustvarja – odpira vprašanja o razumevanju upravnih postopkov kot nečesa, kar se rešuje znotraj zaupanja vrednega kroga, ne z distanco po črki zakona.

Gre za le majhen del gradiva, ki ga bomo razkrili v naslednjih dneh.

Boštjan Koritnik: zabrisana meja med javnim in zasebnim

V interni komunikaciji se Boštjan Koritnik kaže kot eden od najbolj aktivnih akterjev “notranjega kroga”. Na eni strani kot dolgoletni poznavalec projekta, ki je po lastnih besedah z Urbano oazo povezan še iz obdobja pred vstopom v politiko. Na drugi pa kot ljubljanski nepoklicni podžupan, torej nosilec politične funkcije in vpliva v mestni oblasti.

Prav ta preplet vlog je ključen za razumevanje njegove vloge v razkritih elektronskih sporočilih. Koritnik ne nastopa kot zunanji opazovalec ali pravni svetovalec, temveč kot del notranjega kroga, ki si izmenjuje informacije o poteku upravnih postopkov. Ton njegovega pisanja je sproščen in izrazito neformalen.

Ta kontrast je še posebej izrazit v luči javnih izjav župana Jankovića, ki je v pogovoru za POP TV poudaril, da je Koritnik na občini odgovoren izključno za “področje šolstva in sodelovanje z Univerzo”. Dopisovanje kaže drugačno sliko: podžupan se pojavlja v kontekstu konkretnih upravnih odločitev, komentira njihov potek in investitorjem posreduje informacije o procesnih korakih.

Način, kako se pojavlja v komunikaciji, odpira vprašanje o meji med politično funkcijo in zasebnim interesom – o tem, kako se ta meja v praksi razume in spoštuje.

»Mi smo lahko mirni«: sporočilo, ki pove več kot tisoč besed

Pomen tega stavka ni v tem, da bi dokazoval vpliv ali aktiven poseg v odločanje. Njegova teža je drugje. Uradnica, ki vodi postopek, ni imenovana s funkcijo ali institucijo, temveč zgolj z imenom. Odločitev upravnega organa ni predstavljena kot rezultat formalnega postopka, temveč kot nekaj, kar se jim je »lepo« izšlo.

Stavek »mi smo lahko mirni« je povzetek odnosa do postopka pred upravno enoto: občutek, da so bile ključne ovire odpravljene, da je najtežji del mimo in da se je mogoče sprostiti. Iz načina, kako je bilo sporočilo zapisano, veje tudi vtis, da je uradnica v komunikaciji razumljena kot del notranjega kroga, ki investitorjem posreduje želene procesne izide – ne kot distancirana predstavnica institucije oziroma upravnega organa. To samo po sebi še ne pomeni nepravilnosti oziroma nezakonitosti, a jasno kaže, kako so si akterji v tem krogu predstavljali razmerje med postopkom, odločevalcem in lastnimi interesi.