Dosje »mi smo lahko mirni«: se bo kaj našlo za »našega ministra« Boštjana Koritnika?

V drugem delu dosjeja »mi smo lahko mirni« na podlagi internih elektronskih sporočil in dokumentov razkrivamo, kako je aktualni ljubljanski podžupan Boštjan Koritnik še kot minister za javno upravo sodeloval v korespondenci glede zasebnega gradbenega projekta Zelena oaza.

Razkrivamo, kdo mu je ob menjavi oblasti spomladi 2022 pomagal pri iskanju nove službe, kakšne so bile tik pred iztekom mandata njegove karierne ambicije in kako so iz Upravne enote Ljubljana v notranji krog vplivnih investitorjev prihajala neuradna obvestila uradnice Špele Knez o pritožbah sosedov razvpitega gradbišča na Viču.

Dokumenti razkrivajo tudi neformalno in mestoma neprimerno komunikacijo ter pritiske na udeležence v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, zaradi katerih je morala posredovati celo policija.

Zasebni projekt v ministrovem “inboxu”

Prvi dokument, ki ga razkrivamo v drugem delu naše trilogije, kaže, kako zgodaj se je Boštjan Koritnik seznanjal z dogajanjem na območju projekta Urbana oaza. Gre za elektronsko pošto iz 15. februarja 2022. V tistem času je bil Koritnik še na funkciji ministra za javno upravo, sporočilo pa je – ob glavni pisarni ministrstva – v kopiji prejel tudi na svoj takratni službeni naslov.

Pošiljatelj je Uroš Slivnik, sin pokojnega novinarja in urednika Danila Slivnika. Slivnik v sporočilu opozarja na domnevno črno gradnjo na parceli 1728/22 k. o. Vič, ki jo povezuje z nevarnimi snovmi, uhajanjem plinov in tveganji za okolico. Pri tem navaja, da se objekt nahaja na območju prostorskega akta OPPN 273 Tovil – v neposredni bližini zemljišč, na katerih danes nastaja Urbana oaza.

Morebitni nelegalni objekti, varnostna tveganja in odprti inšpekcijski postopki na robu območja bi v praksi lahko pomenili resne zaplete pri takšni zasebni investiciji: dodatna preverjanja, zadržke upravnih organov in večjo previdnost pri izdaji dovoljenj.

A bolj pomembno je nekaj drugega: da je bil Koritnik kot minister za javno upravo – šef resorja, ki pokriva tudi usmerjanje in nadzor nad upravnimi enotami – vključen v komunikacijo glede konkretne zadeve na upravni enoti. Slivnik je nanj naslovil prošnjo, da se zadeva “obravnava prednostno”.

Ta okoliščina utemeljeno odpira vprašanja, koliko je bila zgodba o območju nekdanje tovarne Tovil (kasneje Urbane oaze) februarja 2022, ko se je pojavila v ministrovem “inboxu” že Koritnikova zasebna zgodba, in v kolikšni meri je zgodba o novi soseski na Viču kasneje postala politična, ko je leta 2022 vstopil v mestno politiko in se kot eden od ključnih akterjev v zasebnem projektu pojavil še v vlogi ljubljanskega podžupana.

Ko si “naš minister” Koritnik začne iskati novo korito

Odgovor ponuja dopisovanje, ki ga razkrivamo v nadaljevanju. Zapisano vas bo pustilo odprtih ust.

25. aprila 2022, še pred koncem ministrovanja, Boštjan Koritnik enemu ključnih investitorjev Urbane oaze Rajku Hrvatiču tik pred polnočjo pošlje elektronsko sporočilo s pomenljivo zadevo »CV«. Ton pisanja ni zadržan, niti najmanj uraden ali previden. Je oseben in neposreden. Koritnik Hrvatiču pripenja svoj življenjepis – v slovenskem in angleškem jeziku – in mu brez ovinkarjenja našteje, kakšne funkcije ga zanimajo po umiku iz državne politike: član uprave, svetovalec uprave, vodja prodaje ali proizvodnje. Večje kot je podjetje in bolj kot je mednarodno usmerjeno, zapiše, bolje je. Najraje bi v Zagreb ali Beograd, sprejel bi tudi funkcijo v upravi kakšnega slovenskega podjetja.

Zapis v celoti razgalja Koritnikov miselni okvir: funkcija, vpliv, položaj, denar. Minister, ki je februarja na službeni naslov prejemal podrobnosti iz konkretne zadeve na upravni enoti, aprila 2022 že aktivno išče novo službo pri poslovnežu, s katerim bo kasneje povezan tudi kot investitor v tej “konkretni zadevi na upravni enoti”. “Res hvala za tole in sva na zvezi!” še zaključi Koritnik.

Že dan kasneje Hrvatič Koritnikov življenjepis posreduje znanemu slovenskemu podjetniku Jocu Pečečniku, predsedniku kluba SBC, z vprašanjem, ki pove skoraj vse: “Kaj se bo našlo kaj za našega ministra, ki bo zapustil politične vode?” Pečečnikov odgovor je kratek: “Javim, če bomo kaj imeli”.

Besedna zveza “naš minister” najbrž ni naključna. Ne nastane v praznem prostoru. Nastane tam, kjer se zasebni interesi, osebne usluge in politična moč že nekaj časa prepletajo.

Ko se postopki berejo vnaprej

In zdaj v srce upravnega postopka glede Urbane oaze. K elektronskim sporočilom, ki kažejo, da so investitorji v realnem času dobivali informacije iz Upravne enote Ljubljana – še preden so te informacije formalno postale del spisa.

Ključni posrednik je Andreja Oblak, zaposlena v gradbenem inženiringu (PUZ d. o. o.), ki v imenu investitorjev koordinira komunikacijo z upravnimi organi. V elektronskem sporočilu iz 3. oktobra 2024 Oblakova investitorju Mihaelu Karnerju jasno zapiše, da mu posreduje dokument, ki ga je “neformalno prejela s strani UE”, in doda bistveno pojasnilo: “na ta dopis moramo odgovoriti”. Ob tem poudari, da je bil prejšnji dopis zgolj v vednost, ker je bil naslovljen na ministrstvo.

Ta formulacija ni naključna. Pomeni, da investitorji niso zgolj čakali na uradno vročanje, temveč so bili vnaprej obveščeni, kdaj in na kaj bo treba reagirati. V upravnem postopku, kjer so roki, dopolnitve in odzivi pogosto odločilni, takšna prednost ni nepomembna.

Spodnji mail razkriva izvor teh informacij. 2. oktobra 2024 je uradnica Špela Knez, višja svetovalka na Upravni enoti Ljubljana, Andreji Oblak poslala sporočilo z zadevo »Dopis in priloge – neuradno«. Gre za neposredno komunikacijo med uradnico, ki vodi postopek, in predstavnico investitorjev, v kateri so dokumenti že v sami zadevi označeni kot neuradni.

Še bolj pomenljiv je mail iz oktobra 2023, v katerem Knezova Oblakovi posreduje prijavo za udeležbo stranskega udeleženca (Gorenc d. o. o.) in celo neformalno komentira, kdo vse naj bi zahteval status stranskega udeleženca in s katerega naslova. Gre za informacije, ki so za investitorje strateškega pomena: povedo jim, kdo nasprotuje projektu, od kod prihajajo pritožbe in kje lahko pričakujejo zaplete.

Dopisovanje zelo jasno kaže, da je med uradnico, ki vodi postopek, in krogom investitorjev obstajal kanal neformalne komunikacije, ki jim je omogočal hitrejše in bolj ciljno usmerjene odzive. Ta neformalni informacijski tok pa se zelo jasno zrcali v procesni časovnici.

6. februarja 2024 investitorji upravni enoti pošljejo manjkajoči elaborat gradbene jame kot dopolnitev projektne dokumentacije. V istem sporočilu je omenjeno še naročilo revizije na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, ob čemer avtor (Karner) zapiše, da bo ta “seveda pozitivna”. Takšna formulacija sama po sebi ne dokazuje nepravilnosti, vendar v kontekstu projekta, pri katerem se je v več letih postopka zamenjalo kar šest različnih izvedencev, odpira vprašanje razumevanja vloge strokovnih mnenj: ali kot neodvisnega preverjanja ali kot ovire, ki jo je treba čim hitreje in zanesljivo preseči.

V marcu 2025, v dneh, ko je bila pred Upravno enoto Ljubljana predvidena ustna obravnava, je govora o usklajevanju proti stranskim udeležencem (sosedom Urbane oaze), ter o vprašanju snemanja ustne obravnave. Posebej pomenljivo pa je sporočilo iz 16. aprila 2025, v katerem investitorji razpravljajo o dodatnih osmih dneh za seznanitev odvetnikov, obenem pa že napovedujejo naslednji korak: obvestilo o izdaji gradbenega dovoljenja z zakonskim rokom 15ih dni.

Interna komunikacija seveda ne nadomešča odločitev upravnega organa. Kaže pa, da so investitorji njihov razplet v ključnih fazah znali presenetljivo natančno predvideti – in se nanj tudi pravočasno pripraviti.

Pritiski, grožnje, poskusi podkupovanja …

Da so bili postopki, ki so vodili do izdaje gradbenega dovoljenja za Urbano oazo, neobičajni, potrjuje tudi dokument, ki ni nastal na upravni enoti, temveč na policiji.

13. maja 2025, tik pred izdajo gradbenega dovoljenja, je Policijska uprava Ljubljana izdala vabilo osumljencu Mihaelu Karnerju na razgovor v zvezi s sumom kaznivih dejanj grožnje in nasilništva. Razgovor je bil razpisan za 12. junij 2025 – v času, ko je bilo gradbeno dovoljenje po razpoložljivih informacijah že izdano.

Iz policijskega dokumenta izhaja, da naj bi se domnevna kazniva dejanja zgodila 2. decembra 2024 in 2. aprila 2025. Policija v istem dokumentu kot sostorilca navaja tudi Rajka Hrvatiča, drugega ključnega investitorja v projektu.

Da so bile razmere med investitorji in delom okoliških stanovalcev izjemno napete, potrjuje tudi javno poročanje drugih medijev. Karner je v članku portala Info360 z naslovom “Mi ljudi ne tepemo” sicer zanikal kakršnokoli nasilje ali grožnje. Njegova izjava je v ostrem kontrastu s pravkar razkritim dokumentom policije.