Razprava o nasilju nad ženskami v Nemčiji je vse bolj zaznamovana z dvojnimi merili in selektivnim prikazovanjem dejstev, za The European Conservative piše Sabine Beppler-Spahl. Medtem ko politični vrh poudarja zaščito žensk, celo z razširitvijo kazenskega pregona na verbalne oblike nadlegovanja, se hkrati kopiči niz hudih nasilnih kaznivih dejanj, katerih žrtve so mlade ženske – pogosto v okoliščinah, ki sprožajo neprijetna vprašanja o migracijski politiki in delovanju države.
Zadnji primer iz Hamburga, kjer je sudanski begunec pod vlak podrinil 18-letno Iranko, je sprožil val ogorčenja – ne le zaradi dejanja samega, temveč zaradi načina poročanja. Javna televizija NDR je dogodek sprva opisala kot »nesrečo«, čeprav je bil storilec že prej znan policiji zaradi nasilništva in je bil v državo sprejet prek humanitarnega programa ZN brez ustreznega varnostnega preverjanja.
Primer iz Hamburga ni osamljen. V zadnjem desetletju je Nemčijo pretreslo več umorov in hudih napadov na ženske, pri katerih so bili storilci prosilci za azil oziroma osebe z migrantskim ozadjem. Kritiki opozarjajo, da se o teh primerih poroča fragmentarno, brez sistematičnih statistik, imena žrtev pa hitro izginejo iz javnega prostora. Po njihovem mnenju gre za zavestno »pozabljanje«, ki naj bi preprečilo širšo družbeno razpravo.
Zapis izpostavlja dvoličnost nemške politike. Pod kanclerjem Friedrichom Merzem in nekdanjimi ministri, ki so promovirali »feministično zunanjo politiko« in ženske kvote, ostaja vprašanje varnosti na domačih tleh odprto. Notranje ministrstvo sicer priznava porast nasilja nad ženskami, a se v imenu politične korektnosti izogiba natančni opredelitvi storilcev, češ da so to preprosto »moški«.
Avtorica poudarja, da odprta razprava o povezavi med določenimi oblikami množičnih migracij in nasiljem nad ženskami ni rasizem, temveč nujen pogoj za učinkovito zaščito vseh – tudi migrantk. Opozarja, da abstraktno krivljenje »moških« kot skupine zamegljuje dejstvo, da večina moških nasilje obsoja, številni pa so v napadih tvegali ali izgubili življenje, ko so poskušali zaščititi druge.
Zaključuje, da zanikanje problema in moraliziranje nad kritiki ne zmanjšujeta nasilja, temveč krepita nezaupanje v institucije. Brez odkritega soočenja z napakami preteklosti, bolj doslednega pregona nevarnih posameznikov in sprememb v pravnem okviru pa bo pritisk javnosti le še naraščal. Resnica, četudi neprijetna, ostaja – in vse več ljudi meni, da jo je treba izreči naglas.
Komentirajo lahko naročniki