Zgodovina se ne ponavlja, se pa pogosto rima. To, kar danes na družbenih omrežjih doživljamo kot »napredno družbeno kritiko« ali »pozivanje k odgovornosti«, srhljivo spominja na enega najbolj krvavih eksperimentov 20. stoletja: kitajsko kulturno revolucijo. Mehanizem linča ostaja enak, spremenila se je le tehnologija – ročno spisane plakate so zamenjali tviti, dvorišča univerz pa digitalne platforme, piše Žiga Turk.
Leta 1966 je Mao Zedong, v strahu pred izgubo vpliva, aktiviral mladino. Študenti in dijaki, polni ideološke vneme in brez življenjskih izkušenj, so postali njegovo orodje za razbitje »starih struktur«. Postopek je bil matematično natančen in se danes zrcali v našem digitalnem vsakdanu:
- Javna obtožba: Na zidu se pojavi ime in etiketa (»buržuj«, »kolaborant«, »reakcionar«).
- Učinek snežne kepe: Množica brez dokazov kopiči nove obtožbe in širi govorice.
- Ritualno ponižanje: Namesto argumentov sledi zahteva po »priznanju« in »samokritiki«.
- Izbris: Kazen ni pravna, ampak socialna – izguba službe, ugleda in statusa.
Zanimiv je sociološki profil udeležencev. Rdeči gardisti so bili mladi, brez družinskih obveznosti in z ničelnim osebnim tveganjem. Danes so to pogosto digitalni aktivisti, ki v radikalnosti iščejo lasten status.
Še posebej izstopa vloga žensk in t. i. relacijske agresije. Študije kažejo, da se agresija ne razlikuje po intenzivnosti, temveč po obliki: medtem ko moški pogosteje posežejo po fizični sili, je za ženski pol (statistično gledano) bolj značilno rušenje ugleda, klevetanje in socialna izključitev. Socialna omrežja so to starodavno obliko agresije le tehnično ojačala in ji dala globalni doseg.
Zgodovina nas neizprosno uči, da revolucija nima dolgega spomina, saj sčasoma vedno požre tudi lastne otroke. Ko so rdeči gardisti opravili umazano delo za Maa in razbili stare strukture, jih ta ni nagradil s položaji, temveč jih je kot izrabljeno politično gorivo poslal na prisilno prevzgojo na podeželje. Podobno usodo tvegajo sodobni aktivisti, ki v radikalnosti iščejo potrditev vrstnikov, a so v resnici le orodje v rokah algoritmov in širših političnih interesov.
Ko se prah poleže in se vzpostavi nov red, »revolucionarji« postanejo moteči dejavnik, država pa ostane sistemsko pohabljena, brez medsebojnega zaupanja in polna tihih prič, ki vedo, da se lahko njihovo ime na digitalnem zidu pojavi že naslednje jutro.
Komentirajo lahko naročniki