V Los Angelesu poteka sodni proces, ki bi lahko za vedno spremenil pravila igre za tehnološke velikane. Na zatožni klopi so Meta, Google in drugi – obtoženi, da so z zavestnim oblikovanjem svojih aplikacij povzročili psihične poškodbe pri otrocih in mladostnikih. Celo Mark Zuckerberg je moral pred sodnika.
Primer 20-letne Kaley, ki je Instagram začela uporabljati pri enajstih letih, je postal simbol za več kot 2.000 tožnikov, med katerimi je kar 1.200 šolskih okrožij. Njeni odvetniki trdijo, da so algoritmi, neskončno drsenje po zaslonu in sistem “všečkov” pri mladih povzročili pravo odvisnost – primerljivo z drogo ali igrami na srečo.
A kot trdi psihiatrinja Sally Satel, se tu zaplete. Psihiatrična stroka “tehnološke odvisnosti” uradno ne priznava kot diagnoze. Edina uradno priznana vedenjska odvisnost ostaja patološko hazardiranje. Poleg tega je vloga dopamina – možganskega prenašalca, ki ga v javnosti pogosto krivijo za vse, od odvisnosti od čokolade do TikToka – v resnici bistveno bolj zapletena, kot se prikazuje.
Strokovnjaki pojasnjujejo, da dopamin ni preprosto “hormon ugodja”, temveč igra ključno vlogo pri učenju in motivaciji. Direktno na dopaminski sistem delujeta le kokain in metamfetamin, medtem ko pri kanabisu in opioidih tega vpliva skoraj ni. Kaj šele pri drsanju po zaslonu.
Psihologinja Wendy Wood in njen kolega Ian Anderson sta po obsežni analizi ugotovila, da večina najstnikov ne razvije prave odvisnosti – razvijejo globoko zasidrane navade. Razlika ni le semantična: navada se sproži ob zunanjem dražljaju (obvestilo na telefonu), odvisnost pa jo poganja globoka čustvena stiska.
To pa ne pomeni, da so platforme nedolžne. Ure pred ekranom izpodrivajo spanec, gibanje in osebne stike – in prav to je tisto, kar najresneje škoduje duševnemu zdravju mladih. Posebej ranljiva so dekleta med 11. in 13. letom, ki so še posebej občutljiva na povratne informacije vrstnikov.
Avtorica članka opozarja, da čeprav je beseda “odvisnost” retorično močna in pri poroti učinkovita, nas od resnične razlage odvrača. Če želimo zares razumeti, kaj se dogaja z mladimi na spletu, se moramo namreč osredotočiti – ne na kemijo v možganih – temveč na to, kako mladi razmišljajo, čutijo in delujejo v digitalnem svetu.
Komentirajo lahko naročniki