Ali se islamistični radikalizem približuje Sloveniji? Pogled iz naše soseščine

Tanka je meja med zmerno multikulturnostjo in potjo v libanonizacijo ter balkanizacijo države in civilizacije. V Evropi, kjer se mešajo tradicije in novi izzivi, postaja rast islamizma v naših sosednjih državah vse bolj opazna.

Slovenija, z njeno bogato zgodovino strpnosti, ni imuna na te trende. Medtem ko Madžarska zaradi strogih migracijskih politik ostaja izjema, se v Italiji, Avstriji, na Hrvaškem, Kosovu in v Bosni in Hercegovini pojavljajo primeri, ki vzbujajo zaskrbljenost.

Primer, kjer se tradicija v praksi  sreča z novimi, žal negativnimi navadami, ki so zloraba islama kot vere, je ladjedelniško mestece Monfalcone ali slovensko Tržič na Tržaškem. V Monfalconu, kjer muslimanska skupnost (večinoma  bangladeškega porekla) predstavlja skoraj 30 odstotkov prebivalstva (okoli 6.600 od 30.000 prebivalcev), so napetosti dosegle vrelišče.  Leta 2024 je županja Anna Maria Cisint prepovedala molitve v dveh kulturnih centrih, povezanih s skrajno salafistično ideologijo, kar je sprožilo proteste tisočih. Muslimani zahtevajo posebne prostore za molitev, ukinitev prepovedi burkinijev na plažah in celo ustanovitev prve popolnoma islamske politične liste v Italiji.

Podobne težave vidimo v Britaniji in na Švedskem, kjer so muslimanske skupnosti že prevzele nadzor nad nekaterimi lokalnimi oblastmi in prisilile celo levičarske vlade, da skrajšajo parade ponosa, ker so potekale skozi muslimanske soseske.

V Avstriji (8,3 % muslimanov) je situacija po nekod še bolj napeta, zlasti v multikulturni prestolnici Dunaj, kjer kljub navideznemu miru vsake toliko udari na plan. Novembra 2020 je v Dunaju 20-letni Kujtim Fejzulai (makedonski Albanec z avstrijskim državljanstvom) ubil štiri ljudi, februarja 2025 pa je 23-letni Sirijec v Beljaku izvedel nožni napad. Oba sta bila povezana z ISIS-om in sta se radikalizirala prek spleta.

Veliko prahu je dvignila tudi nekdanja sodba avstrijskega sodišča, ki dovoljuje sodbo v skladu s šeriatskim pravom. Da je situacija resna, pa priča tudi odločitev sicer levo-liberalne vlade, ki je zaostrila zakon iz leta 2017 in popolnoma prepovedala nošnjo muslimanskih pokrival v javnih institucijah.

Na Balkanu ni miru.

Madžarska ostaja izjema tudi zato ker je tam druga največja vera judovstvo in ne islam, čeprav ima Orban denimo s turškim konservativnim predsednikom Erdoganom zelo dobre odnose.

Je Slovenija realno ogrožena ?

Ti primeri niso oddaljeni. Slovenijo neposredno zadevajo, saj tu živi okoli 100.000 ljudi bosanske diaspore in vse večja kosovska skupnost. Večina je mirna in integrirana, a potencial za radikalizacijo obstaja, predvsem med mladimi in prek tujega financiranja (Katar je  denimo za  gradnjo ljubljansko džamijo prispeval 28 od 34 milijonov evrov).

Andrej Rupnik, nekdanji direktor SOVE v zvezi s to situacijo ocenjuje: »Javno razpoložljivi podatki kažejo, da je Slovenija trenutno država z nizko stopnjo islamistične radikalizacije. Ni javno znanih podatkov o organiziranih celicah, ki bi predstavljale neposredno varnostno grožnjo.«

Po njegovem mnenju smo podobno kot pri migracijah bolj tranzitna kot ciljna država. Delež muslimanov pri nas znaša 3,6 %, kar je znatno manj kot v Avstriji (8,3 %), Italiji (4,8 %), Bosni (50,7 %) ali na Kosovu (93,5 %). »Slovenija ni žarišče, je pa v soseski, kjer moramo dobro spremljati, kaj se dogaja.«

Če pa bi se radikalne ideje iz Kosova ali Bosne razširile med našo diasporo, bi posledice lahko bile resne, a omejene. Rupnik opozarja:

Kako preprečiti tujo ideološko kontrolo?

Največji problem predstavlja tuje financiranje, ki ni samo denar, ampak tudi vsebina. Rupnik je jasen:

Kaj storiti, da ne ponovimo napak zahodne Evrope?

Rupnik ponuja konkretne, uravnotežene ukrepe:

»Če hočemo preprečiti radikalizacijo, moramo obstoječe muslimanske skupnosti spoštovati kot partnerje in ne kot problem, spoštovanje pa mora temeljiti na vzajemnosti. Integracija se mora izvajati kot preventiva in ne kot nagrada.«

Ključno je preprečiti getoizacijo: »Izogniti se moramo razmeram, kot so tipične za predele velikih francoskih mest, belgijske prestolnice, nemških mest… Prav v takih getoiziranih in socialno depriviligiranih okoljih je dovzetnost za islamistično radikalizacijo največja.«

Potrebno je domače versko izobraževanje imamov, podpora »evropskemu islamu«, ki je kompatibilen z ustavno ureditvijo, in močna vključitev mladih: mentorstvo, šport, kultura, digitalna pismenost in kontra-narative proti radikalni propagandi.

Pomembno opozorilo: »V izogib nepotrebnim konfliktom se morajo pripadniki islamske diaspore vzdrževati pred pretiranim javnim izkazovanjem zunanjih obeležij svojega verskega in kulturnega porekla, kadar avtohtono prebivalstvo to dojema kot kulturno nesprejemljivo in provokativno ravnanje.«

Država pa mora zagotoviti jasno, a ne pretirano varnostno politiko: »Najslabše, kar lahko naredimo, je, da iz edine slovenske mošeje in iz drugih islamskih skupnosti naredimo namišljen varnostni problem, ko je ta zgolj kulturološki in ekonomski, saj tako koristimo zgolj radikalizaciji sami.«

Slovenija še vedno ni v enakem položaju kot Avstrija, Italija ali Balkan. A čas teče. Če bomo ravnali premišljeno, z jasnimi pravili, pošteno integracijo, domačimi kadri in brez nepotrebne histerije ali naivnosti, lahko ohranimo mirno, strpno in varno Slovenijo tudi v nemirni Evropi.

Kot pravi Rupnik, je potrebna budnost in ne panika, ter partnerstvo, ne pa tuja ideološko-verska kontrola.