Odnosi med Srbijo in Hrvaško so dosegli novo zaostritev, ki jo zaznamujeta oboroževalna tekma in vse ostrejša politična retorika. V središču dogajanja je znova srbski predsednik Aleksandar Vučić, ki je nedavno opozoril državljane pred potovanji na Hrvaško, hkrati pa država krepi vojaške zmogljivosti, med drugim z raketnimi sistemi dolgega dosega in hipersoničnimi raketami, ki jih je Srbija kupila od Kitajske in se s tem neuradno uvrstila v klub držav, ki posedujejo to revolucionarno orožje in katerim je skupno da so vse po večini nasprotne zahodu (Rusija, Kitajska, Iran).
Beograd je Hrvaško uvrstil v t. i. »oranžno cono« varnostnega semaforja, pri čemer opozarja na incidente in domnevna tveganja za srbske državljane. Na drugi strani Zagreb takšne poteze razume kot pretirane in politično motivirane. Hrvaška ob tem nadaljuje modernizacijo vojske, tudi z naprednimi raketnimi sistemi in letalstvom ter uvajanjem kombinirane vojaške obveznosti, čemur na svoj način sledi tudi Srbija.
Analitiki opozarjajo, da zaostrovanje ni nujno odraz realne nevarnosti konflikta. Po njihovem mnenju gre predvsem za t. i. »upravljano krizo«, ki političnim elitam na obeh straneh omogoča mobilizacijo volilne podpore. Vučić se doma sooča s protesti in političnimi pritiski,za katere je že večkrat priročno obtožil “tuje agente”, “plačance”, “ustaše”, itd, zato mu zaostrena retorika koristi za utrjevanje položaja in preusmerjanja pozornosti. Podobno naj bi tudi hrvaško vodstvo, na čelu s premierjem Andrejem Plenkovićem, napetosti uporabljalo za notranjepolitične cilje, svoj del pa prispeva tudi večkrat nediplomatski in neposredni predsednik Milanović.
Pomemben dejavnik v ozadju ostaja tudi vprašanje Kosova. Po ocenah strokovnjakov Srbija postopoma izgublja vpliv na tem območju, kar dodatno povečuje potrebo po ustvarjanju zunanjega pritiska v političnem diskurzu, saj bi bila izguba Kosova in priznanje te izgube usodno za Vučića, katerega jedro volilne baze so še vedno srbski nacionalisti.
Kljub ostrim izjavam in medijskim trenjem pa realnost ostaja bolj umirjena. Gospodarsko sodelovanje med državama obstaja, srbski državljani pa še naprej predstavljajo eno največjih skupin tujih delavcev na Hrvaškem. To kaže, da so napetosti predvsem politične narave, medtem ko vsakdanje življenje med državama teče precej bolj pragmatično, ravno tako vsaj za zdaj ni nikakršne nevarnosti, da bi izbruhnil konflikt, ki bi ogrozil letovanje na hrvaški obali in privedel do sesutja hrvaške ekonomije, kjer velik delež predstavlja turizem, še posebej obmorski.
Komentirajo lahko naročniki