Poznate tisti neprijetni trenutek, ko mirni klepet ob kavi nenadoma zamrzne, ker je nekdo omenil migracije ali podnebno krizo? Sašo Dolenc v svojem najnovejšem besedilu razkriva, zakaj se to dogaja – in zakaj je ta pojav nevarnejši, kot se zdi.
KO POLITIKA POSTANE VERA
Predstavljajte si sproščeno srečanje ob kavi. Pogovor teče o cenah nepremičnin ali gneči v mestu. Mnenja se krešejo, a vzdušje ostaja prijetno. Potem pa nekdo omeni Gazo, evtanazijo, migracije ali podnebno krizo. V tistem trenutku se zrak v prostoru… pic.twitter.com/OhIqO23dzc
— Sašo Dolenc (@SasoDolenc) February 19, 2026
Politične razprave so prenehale biti izmenjava argumentov. Postale so spopad med verniki in heretiki. Ko nekdo izrazi “napačno” stališče, odziv ni sorazmeren z vsebino mnenja – bliže je ekskomunikaciji iz skupnosti. Ogorčenost, ki jo ob tem začutimo, je čustvo, ki izvira iz svetoskrunstva, ne iz razumskega nestrinjanja.
Dolenc izvor tega pojava vidi globoko v zgodovini zahodne misli, ko je kalabrijski menih Joahim iz Fioreja naredil usoden miselni preskok: obljubo nebeške odrešitve je preselil v zemeljsko zgodovino.
Ideja, da raj ni darilo boga, ampak sad človeške akcije, je skozi stoletja postala temelj modernih političnih gibanj. A cena je visoka: ko politika prevzame obljubo odrešitve, politični nasprotnik ni več nekdo, ki se moti – je nekdo, ki preprečuje prihod raja. S takšnim nasprotnikom pa ni mogoče sklepati kompromisov.
Evolucija nas je opremila s sposobnostjo sakralizacije vrednot, ker je skupinsko preživetje zahtevalo nedotakljive skupne resnice. Ko je religija zapustila javno življenje, oltar v naših glavah ni izginil – le nova vsebina ga je zapolnila. Politika je postala nov prostor za brezdomno religiozno energijo, algoritmičnih družbenih omrežij pa so to selitev le še pospešila. Fanatizem se klika bolje kot kompromis.
Posledica je srhljivo simetrična: progresivna stran ima svojo inkvizicijo in obred javnega kesanja, konservativna stran svoj kult vodje in mit o zlati dobi. Obe strani sta prepričani, da se borita proti samemu Zlu. In medtem ko bijemo te svete vojne, kanalizacija propada, čakalne vrste v zdravstvu rastejo, javni promet stoji.
Rešitev ni naivni poziv k racionalnosti. Dolenc predlaga psihološko ločitev cerkve od države: politiko je treba desakralizirati, ji odvzeti vlogo odrešiteljice in jo vrniti tja, kamor spada – med davčne tabele, ureditev javnega prometa in dolgočasne, a nujne kompromise.
Potrebujemo tudi druge prostore smisla: skupnosti, umetnost, ustvarjalno delo. Ker ko naslednjič začutimo tisti sladki naval moralnega ogorčenja ob mnenju znanca, nismo na višku moralne superiornosti. Smo na robu verske gorečnosti.
2 odziva na “Ko politika postane boj med Dobrim in Zlim: Ste opazili, da so politične debate postale kot verski obredi?”
To o čemer govori Dolenc je značilno predvsem za protestantke dežele . Tam imamo kao politike in verske fanatike ob enem, tipa zdaj že pokojnega Kirka. Sploh je puritanistična dediščina v ZDA še kako močna kakor tudi prezbiterijansko – kalvinistična smer protestantizma. V katoliških deželah pa je znana predvsem Hrvaška s svojim Thompsonom , ki s svojimi psevdo krščanskimi hepeningi navdušuje množice in obiskovalce iz Slovenije.
To o čemer govori Dolenc je značilno predvsem za protestantke dežele . Tam imamo kao politike in verske fanatike ob enem, tipa zdaj že pokojnega Kirka. Sploh je puritanistična dediščina v ZDA še kako močna kakor tudi prezbiterijansko – kalvinistična smer protestantizma. Sem lahko mirno še prištejemo zadnji govor zunanjega ministra Rubia na munchenski konferenci.
V katoliških deželah pa je znana predvsem Hrvaška s svojim Thompsonom , ki s svojimi psevdo krščanskimi hepeningi ( čisto poganstvo) navdušuje množice in obiskovalce iz Slovenije.
V Sloveniji ima verski značaj opredeljevanje med partizani in domobranci. To pa predvsem zato, ker je bila Cerkev po letu 90 toliko nespretna ( to je evfemizem), da se je pustila ujeti v to past in zdaj ne zna ven iz tega. No, mogoče niti noče.
Komentirajo lahko naročniki