Bo Golob pokopal Tarčo ali bo Tarča pokopala Goloba?

Tarče torej sinoči ni bilo. Vodstvo TV Slovenija se zaklinja, da “izključno zaradi nepričakovane odsotnosti v ekipi.” A ekipa Tarče je v svojem FB zapisu jasna: “Dejstvo, je, da je odpadla po tem, ko so nam nadrejeni sporočili, da oddaje, kakršno smo sprva načrtovali za danes, ne bo.”

Mislim, da ni dvoma, komu gre verjeti.

»A si kdo predstavlja, kako bi gorela država, če bi Urbanija ukinil Tarčo in namesto nje začel objavljati dokumentarne filme o nasilništvu skrajnih levičarskih skupin po Evropi?!«

Tako se je na odstranitev Tarče s sporeda nacionalke in njeno nadomestitev z dokumentarcem in razpravo o nevarnosti ekstremnega desničarstva na X-u odzval nekdanji direktor TV SLO, Uroš Urbanija. Ima prav, ob njegovih posegih v nacionalkin program je gorela Ljubljana, a ekipo Tarče je pustil pri miru, čeprav je bila do prejšnje oblasti podobno kritična kot je do sedanje. Sicer tudi prejšnja garnitura ni brez masla na glavi – osredotočili so se na umik radikalno levičarskih vsebin, kakršne je poosebljal Studio City. To oddajo je umaknil že Urbanijin predhodnik, po njegovem prihodu pa je tako tudi ostalo. Sedanji garnituri gre v nos vse izven območja pravovernega levičarstva.

»Če je kdo slučajno mislil, da Tarče do volitev ne bodo suspendirali, na ukaz Goloba seveda, ne ve ničesar o slovenskih medijih in slovenski politiki,« je še ena resnica, tokrat izpod prstov Bojana Požarja. Oddaja Erike Žnidaršič je (p)ostala nevralgična točka Golobove obsedenosti z medijskim nadzorom, ki prekaša Janševega. Tarča je ostala ena redkih svobodnih (ne Svobodinih), oken v medijskem mainstreamu in praktično edina, ki je sposobna spodnesti ministre in druge vplivne funkcionarje, nemara pa celo vlado samo. Paradoksalno tudi s tem, da jo pred volitvami odstranijo, saj je manever tako prozoren, da bi za akterje lahko imel kontra učinek.

Namreč. Tri leta po Golobovi »depolitizaciji« RTV Slovenija se na najbolj ilustrativen način razgalja prava narava početja leve oblasti z mediji. V primerjavi s Svobodo Janša izpade kot benigni amater, ki je nekaj poskušal, a bore malo dosegel. Informativni program nacionalne TV ostaja trdna levičarska trdnjava, ki ta čas zasleduje en sam cilj: za vsako ceno preprečiti menjavo oblasti v državi in prihod njim tuje vlade.

Tri leta po Golobovi »depolitizaciji« RTV Slovenija se tako na najbolj ilustrativen način razgalja prava narava početja leve oblasti z mediji. V primerjavi s Svobodo Janša izpade kot benigni amater, ki je nekaj poskušal, a bore malo dosegel.

To počnejo tako odkrito in brez zadržkov, da je, ko sem nedavno po dolgem času pogledal oddaji Marcel in Utrip, šokiralo še mene. Celoten program je zreduciran na eno samo strašenje pred vrnitvijo »skrajne desnice« na oblast, pri čemer imajo v mislih alternativno opcijo sedanji vladni koaliciji. Pri tem najbolj fascinira samoumevnost njihovega početja – obnašajo se, kot da je nacionalni medij njihov in lahko z njim počnejo kar hočejo.

Še vedno so pomembni, ne pa odločilni

»Je pa njihova težava v tem, da RTV preprosto nima več gledalcev, kar v precejšnji meri velja tudi za info Pop, in to bodo – zato – tudi prve volitve v samostojni Sloveniji, ki jih ne bodo odločile televizije,« je še ena misel Bojana Požarja. Tudi ta vsaj do neke mere drži – gledanost nacionalki in tudi drugim televizijam drastično pada na račun spletnih portalov, omrežij oz. predvsem video podcastov.

Informativne TV oddaje resneje dosežejo zgolj še publiko 65+. A dejstvo je, da so ravno starejši najbolj disciplinirani volivci, hkrati pa pogosto dojemljivi za zunanje sugestije. Zato bodo televizije nekaj vpliva na razplet volitev še vedno imele – predvsem pri ključnem vprašanju: kdo bo in kdo ne bo prestopil parlamentarni prag. Pa vendar so to zadnje takšne parlamentarne volitve – naslednje se bodo nedvomno odločale na spletu.

Dejstvo, da učinek tovrstne politične propagande, kot jo izvajajo agitatorji v informativnem programu TV Slovenija, pojenja, je sicer slaba tolažba za državljane, ki so, ne glede na politično prepričanje, primorani vse to plačevati iz lastnega žepa. Prav zato takšno početje spodkopava zaupanje in vero v občo smotrnost vzdrževanja nacionalnega medija, kot ga poznamo. S tem ne meče zgolj slabe luči na njihove kolege s potrebno novinarsko integriteto, temveč škoduje nacionalni hiši kot celoti, številnim drugim televizijskim redakcijam pa tudi radijskemu delu, ki v informativnem programu deluje bistveno bolj nepristransko in profesionalno.

Zato, ko bodo aktivisti med novinarji enkrat poklicani na odgovornost, skrivanje za parolami o novinarski avtonomiji in neodvisnosti ne bi smelo ganiti nikogar.