Med največje iznajdbe človeške civilizacije sodi oblikovanje koledarja. Vsaka skupnost potrebuje koledar, da opredeli veljavnost pogodb, zakonov ter določi delovnike in praznike. Koledar je osnova za kakršno koli dogovarjanje med ljudmi. Tudi Bog, ki je zunaj časa in prostora, svoj odnos do sveta postavlja v časovni okvir. Kar pomeni, da je Bog vstopil v svet ob pravem času, v edinem logičnem času, in ne kadarkoli. Sv. Pavel v današnjem odlomku iz pisma Galačanom uporabi zelo posrečen izraz. Pravi namreč, da je Bog poslal svojega Sina takrat, ko je nastopila polnost časov.
Sv. Pavel potem ne razlaga, kaj misli s pojmom polnost časov. Toda iz drugih svetopisemskih odlomkov sklepamo, da Kristus ni mogel biti rojen kadarkoli, a ne zaradi sebe, saj je vsemogočen, pač pa zato, ker je bil svet na njegov prihod pripravljen šele ob določenem času. Ali si lahko predstavljamo, da bi bil Kristus rojen kakšnih 20.000 let prej? To je bil čas Potočke zijalke, obdobje mlajše kamene dobe, ko so ljudje živeli v jamah, Evropa pa je bila pokrita z ledom.
Posredovanje odrešenja nujno potrebuje infrastrukturo: pisavo, literaturo, koledarje, trgovske poti, filozofijo, mesta, astronomijo in še mnogo drugega. Ni si mogoče zamisliti, da bi Odrešenik prišel na svet v času Neandertalca, pred 50.000 leti, ko so ljudje, oblečeni v živalske kože, lovili mamuta. Odrešenjske skrivnosti takrat sploh ne bi bilo mogoče izraziti.
Starozavezna knjiga Pridigar nas uči, da ima vse na svetu svoj čas. Za Kristusov prihod na svet je torej moral dozoreti čas. Sv. Pavel je isto povedal z besedami, da je bilo vse, kar je obstajalo pred Jezusovim rojstvom, priprava nanj. Efežanom piše, da nas je Bog vnaprej pripravil, da bi lahko živeli v njem (prim. Ef 2,10). Pomislimo na Sveto pismo, na nepogrešljivo knjigo za oznanjevanje odrešenja. Za pisno izražanje je bil potreben izum abecede pred približno 5.000 leti. In če naj kdo kaj zapiše, je za to potreben razmislek. Ta pa predpostavlja mrežo pojmov, izrazov, vzorec mišljenja in opredelitve vprašanj ter znanje za ubesedovanje tega, kar človek doživlja v duši in spoznava s svojim razumom. Možnosti za vse to so se človeku odprle šele dobrih 3.000 let pred Kristusom.
Vse nam znane civilizacije, vsaj primitivno organizirane družbe, imajo svoj začetek po koncu ledene dobe, okoli 10.000 let pred sedanjostjo. Takrat je na ljubljanskem Barju nastalo jezero. Zelo verjetno je spomin na topljenje ledu, ko so začele vode napolnjevati velike kotanje in doline, ohranjen tudi v pripovedi o vesoljnem potopu. Kajti po koncu ledene dobe je voda zares zalila, za človeka, omejenega na majhnem prostoru, nepojmljivo velike površine.
Kaj je bilo potrebno za polnost časov
V času, ko imamo na ljubljanskem barju prve koliščarje, to je pred približno 6.600 leti, ali 4.600 let pred Kristusom, je človek začel uporabljati baker, približno 2.000 let pozneje je iznašel bron in okoli 1.000 let pred Kristusom začne topiti železovo rudo. Civilizacija v današnjem pomenu besed se je torej začela šele v dobi uporabe kovin. Kakšnih 3.200 let pred Kristusom, ko se začne doba starega Egipta, so v Mezopotamiji iznašli pisavo, imenovano klinopis; s tem so bile dane možnosti za nastajanje literature.
Tudi Sveto pismo je literatura, saj je v njem najmanj 15 različnih literarnih vrst. Psalmov, ki predstavljajo enega od vrhuncev starozavezne poezije, zaradi njihove kompleksnosti, ni bilo mogoče pisati prej kot 1.000 let pred Kristusom. In če malo preskočimo: da je sv. Janez lahko napisal svoj evangelij, in v njem izrazil neslutene globine Kristusove skrivnosti, se je morala prej zgoditi grška filozofija. Ta pa se je razvila šele s Predsokratiki, ki so okoli 600 let pred Kristusom prvi odkrili zakonitosti mišljenja. Brez Predsokratikov, Sokrata, Platona in Aristotela cerkveni očetje prvih stoletij ne bi mogli izraziti resnic naše vere, t. i. dogem. Grška filozofija jim je za vse to dala primerna orodja, infrastrukturo.
Leta 325 je bila na koncilu v Niceji sprejeta veroizpoved, ki jo molimo pri vsaki nedeljski in praznični maši. Tega mističnega oznanila, da je Kristus enega bistva z Očetom, Luč od luči, pravi Bog od pravega Boga, da so tri osebe iste Božje narave, ne bi bilo brez grške filozofije, ko so jo cerkveni očetje zelo dobro poznali.
Brez Predsokratikov, Sokrata, Platona in Aristotela cerkveni očetje prvih stoletij ne bi mogli izraziti resnic naše vere, t. i. dogem. Grška filozofija jim je za vse to dala primerna orodja, infrastrukturo
Vse to in še mnogo drugega, kar sta človeku dale mezopotamska, sumerska, egipčanska in grška kultura, je bilo potrebno, da je nastopila polnost časov. Dejanska polnost je nastopila v času prvega rimskega cesarja Avgusta. Cesarstvo je ustvarilo enotni kulturni prostor, Pax Romana, od Britanije do Irana, od Donave do Severne Afrike. In šele ta enotni kulturni, državni, pravni, gospodarski, trgovski in s cestami povezani prostor, je omogočil širjenje evangelija. Zato ni naključje, da Luka poimensko našteva, kdo so bili ljudje, ki so živeli v tistem času, ki ga Pavel imenuje polnost časov; omenja cesarja Avgusta, Kvirinija, cesarskega namestnika v Siriji, kralja Heroda; našteva pripadnike narodov, ki so prišli za Binkošti v Jeruzalem itd.
Znaki kulturnega preobrata
Danes je videti, kot da sodobna kultura noče biti orodje ali infrastruktura v službi oznanjevanja evangelija. Na eni strani je to razumljivo, saj je kultura z renesanso dosegla svojo emancipacijo, ki jo je tudi 2. vatikanski koncil ovrednotil in jo označil s pojmom avtonomija zemeljski stvarnosti. Toda po drugi strani postane avtonomija kulture vprašljiva, če potone v popoln imanentizem in sekularnost.
Lahko pa razmere, v katerih živimo, vidimo tudi drugače, da kultura, ki se je izpraznila vsega presežnega, božjega, pripravlja duhovni prostor za novo evangelizacijo. V zadnjem času vse pogosteje slišimo optimistične napovedi o novi renesansi, o novem upanju človeštva. Prvi obetavni znaki nove dobe naj bi bili umetna inteligenca, biotehnologija, kvantna mehanika. Drugi znak kulturnega preobrata nekateri vidijo v eksponentnem pospeševanju znanosti. Možni so že genetski popravki, pospešeno odkrivanje novih zdravil za paralizo, depresijo in kognitivno upadanje ter obravnavanje biologije kot programske opreme. Tretji vidik prebujajoče se renesanse so globalne inovacije, ki jih omogoča internet. Ker so informacije v istem času dostopne globalno, lahko pride do novih izumov že v nekaj urah.
Nekakšno novo rojstvo človeka si nekateri obetajo od vse večjega zanimanja za duševno zdravje in raziskovanje človekove zavesti, kar naj bi spodbudilo človekovo samorefleksijo in odkrivanje smisla obstoja. Duha Leonarda da Vincija (1452–1519), renesančnega genija, arhitekta, izumitelja, znanstvenika, inženirja, kiparja in slikarja na nek način predstavlja sodobna umetnost in inženirstvo, kjer gre za prepletanje umetnosti, znanosti in tehnologije, zlasti na področju modeliranja 3D, pomnožene realnosti ali virtualne resničnosti.
Samo Bog ve, kdaj bo nastopila nova polnost časov za novo evangelizacijo. Od Božje previdnosti je odvisno ali bodo znaki nove tehnološke renesanse, ki smo jih navajali, hkrati tudi orodja nove evangelizacije. Te možnosti ne bi smeli vnaprej izključiti; od vsega tega se ne bi smeli a priori ograjevati in misliti, da nas vse to vnaprej oddaljuje od Boga. Človek že sedaj sluti, da epohalni in eksponentni razvoj znanosti in tehnike potrebuje dopolnitev, osmislitev in povezavo s presežnim, da bi nekega dne na nov način dojemali to, kar oznanjamo v božičnem času, namreč novo obliko druženja zemlje z nebesi.
Od vsega tega se ne bi smeli a priori ograjevati in misliti, da nas vse to vnaprej oddaljuje od Boga.
V nadaljevanju današnjega odlomka iz pisma Galačanom piše sv. Pavel, da je v polnosti časov Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene. Na tem stavku temelji današnji praznik, ko se spominjamo Marije, svete Božje Matere. Marijino materinstvo nam razodeva bistvo in pomen vsakega materinstva. S tem, ko ženska postane mati, na poseben način osmisli svoje življenje. Ko se z vsem bitjem posveča svojemu otroku, zori kot osebnost, skozi služenje otroku razumeva svet okoli sebe in si izostri občutek za pravo hierarhijo vrednot. Materinstvo bistveno pomaga ženski, da pride do svoje istovetnosti in življenjske izpolnitve, čeprav je to pogosto povezano s skrajnimi napori in žrtvami. V tem pogledu je otrok neprecenljiv dar za žensko, ki postane mati.
Ob novem letu radi rečemo: »Če bo zdravje, bo vse.« Izogibajmo se takemu govorjenju. Vsebino pravega voščila najdemo pri Mojzesu, ki je govoril Aronu: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli svoj mir.« Prepustimo Gospodu, naj nam on za novo leto določi mero zdravja in vsega drugega. Sami pa bodimo podobni pastirjem, ki so hvalili in slavili Boga; predvsem pa podobni Mariji, ki je vse, kar ni razumela, premišljevala v tihoti svojega srca, v katerem je nosila Duha svojega Sina, Kneza miru.
Komentirajo lahko naročniki