»Vsi smo krivi« je alibi: ukrepajte vi, ki vodite državo!

Predsednica republike je našla veliko besedo. Vsi smo krivi. Družba je odpovedala. Vzgoja je permisivna. Meje se brišejo. Zveni plemenito in varno, ker nihče ne nosi prevelikega bremena. V resnici je to najudobnejša oblika političnega izmikanja. Kadar je krivda razmazana po celotnem platnu, nihče ne stopi pred tablo in ne reče: jaz sem odgovoren. Ne policija. Ne ministrstvo. Ne premier. Ne predsednica. Samo mi vsi.

Seveda je v tej sintagmi del resnice. Družba, ki dve desetletji nežno masira vsak prestopek, ki meša pravice z željami in dolžnosti z občutki, dobi točno tak rezultat. Permisivna vzgoja, cepljena na romsko brezvladje, rodi dvojno grozo. Vendar pa ni res, da smo krivi vsi enako. Ko pridemo do političnih odločitev in zatiskanja oči, je odgovornost jasna in poimenska. To ni hibridna krivda naroda, to je konkretna krivda oblasti, ki je vedela, videla in se odločila, da bo gledala stran.

Obveščevalne službe zelo dobro poznajo dinamiko čezmejnih premikov. V Italiji se občasno zaostri ureditev romskih naselij in del problematičnih posameznikov se premakne čez mejo. Ni konspiracija, je geografija. Policija pozna povezave med posameznimi romskimi skupinami in balkanskimi kriminalnimi mrežami. Ni skrivnost, je del vsakdana. Kljub temu se je vlada odločila za kulturo molčečih posvetov. Rezultat je eskalacija, ki jo danes vsi nosimo v želodcu.

Kriminal na popoldanski s.p.

Naj se razumemo. Večina romske populacije ne predstavlja varnostnega problema vrednega vojske. Manjšina pa je s svojim vplivom in brutalnostjo ustvarila okoliščine, v katerih je država le kulisa. Slovenska sociala postane redna služba, organizirani kriminal pa popoldanski samostojni podjetnik. Ta s.p. ne pozna progresije, ne pozna dohodnine, ne pozna davčnega inšpektorja. Zato lahko del scene dobro živi, čeprav uradno ne zasluži ničesar. Tu je jedro resničnega izrednega stanja. Neenakost pred zakonom ni filozofski seminar, temveč vsakodnevna rana vsakega državljana. Slovenski državljani smo vsi pod istimi zakoni ali pa nimamo več države, imamo samo različno pogumna naselja.

Primer iz Novega mesta pokaže zamegljevanja. Na eni šoli so bili v ponedeljek v razredu štirje od dvainpetdesetih romskih otrok. Štirje. Kje je center za socialno delo? Kje je šolska inšpekcija? Kje je občina? Kje je policija, ko je treba neposredno zaščititi pravico otrok do izobraževanja? To ni področje sociologije kulture. To je kazensko in upravno pravo. Zopet se je zgodilo tisto, kar se pri nas dogaja prepogosto. Dotično odgovorni so se namesto spora s svojimi nadrejenimi raje odločili za pogled skozi okno. Ali pa jim je bilo tako naročeno. In ker nihče ne napiše odločbe, pravice in dolžnosti postanejo priporočila.

Če smo vsi krivi, je vse dovoljeno

Žiga Turk je dobro povzel občutek javnosti: če smo vsi krivi, je vse dovoljeno. To je najkrajša pot v legalizirano brezvladje. Janez Cigler Kralj je pravilno opozoril, da so bile rdeče zastave na tej cesti postavljene že prej. Prišel je čas za izvršilne sklepe, ki bodo v realnosti tudi udejanjeni. Vključitev romskih otrok v šolo ni priporočilo, je zapoved. Socialni transferji niso čustveno darilo, so pogojeni z obveznostmi. Prazne hiše z nejasnimi lastniki v obmejnih območjih niso folklora, so varnostni problem, ki zahteva preiskavo. Država ni terapevt, država je varuh reda in zakonov.

Vlada je dovolj dolgo nabirala točke na moralni retoriki reševanja globalnih problemov. Čas je, da jih nabira na neprijetnem delu doma.

Vlada je dovolj dolgo nabirala točke na moralni retoriki reševanja globalnih problemov. Čas je, da jih nabira na neprijetnem delu doma. Prvi korak je priznanje realnosti, ne njenega relativizma. Povezave s kriminalom obstajajo. Vzorec praznih nepremičnin obstaja. Neprijavljanje otrok v šolo obstaja. V ta paket sodijo policijske patrulje, usklajene tožilske preiskave, sistematična kontrola premoženja in transferjev ter zaščita učiteljev in ravnateljev, ki se danes pogosto znajdejo sami na parkirišču. In zato ne rabimo nobene nove represivne zakonodaje za vse državljane, kar je klasična taktika levice. Namesto lovljenja tatu, vse državljane proglasimo za tatove vnaprej.

Drugi korak je odgovornost v domači hiši. Dovolj je bilo poklicnih sprenevedanj. Direktorji CSD, načelniki upravnih enot, ravnatelji, župani in komandirji morajo javno povedati, kaj so storili, ne česa bi si želeli. Vsi so slovenski državni uslužbenci. Služijo državi in zakonom, ne psihologiji trenutnega političnega oportunizma. Enkrat moramo Slovenci začeti ločevati med javno politično upravo in javnim servisom. Morda bo to ta trenutek.

Tretji korak je politična hrbtenica. Predsednica republike ima pravico in dolžnost pozivati k miru in dialogu. Ob tem pa mora razločevati. Krivda ni kolektivna, odgovornost je. Vendar le, če bo v sodelovanju s premierjem to prineslo kakšne konkretne korake. V nasprotnem primeru je njen stavek le še ena floskula, ki smo je navajeni že leta.

Družba ni nedolžna. Vendar država ni le družba z grbom. Je aparat, ki mora ničlo spremeniti v enko. Kadar predsednica reče, da smo krivi vsi, podpiše amnestijo sebi podobnim. Kadar opozicija prazni dvorano, podpiše odsotnost. Kadar uslužbenci gledajo stran, podpišejo strah. Edino, kar ima še veljavo, je podpis pod odločbo, kazensko ovadbo, odvzemom pravice do transferjev in zavarovano potjo do šole za vsakega otroka.

Vsi smo krivi, je udobna misel za politikantski salon. Na terenu je pravilneje reči takole: vsi terjamo odgovornost, vendar le nekateri ste odgovorni. Naredite svoje. Ali pa prepustite mesto tistemu, ki bo.