Večina, ki ne šteje: kako v slovenski politiki izbirajo “prave” zmagovalce

Slovenija je po volitvah spet odkrila aritmetiko. Številke so jasne, volivci so prešteti, glasovi so oddani. In potem se začne naša nacionalna disciplina, v kateri smo svetovni prvaki: razlaga, zakaj se tisto, kar je jasno, pravzaprav ne šteje.

Zadnje dni spremljamo, kako se na desni sredini kuha koalicija. Morda bo nastala, morda ne. A že sama možnost je sprožila refleks, ki ga slovenska levica goji kot bonsaj: če rezultat ni po naše, potem rezultat ni rezultat, ampak napaka v sistemu. Ne napaka v naši politiki, ne napaka v naši ponudbi, ne napaka v našem odnosu do ljudi. Napaka v volivcih.

In tako imamo novo serijo komentarjev, v katerih so mladi razglašeni za naivne, ker so bolj konservativni, ker nočejo, da država namesto njih odloča o njihovih življenjih, in ker imajo to čudno idejo, da je svoboda nekaj več kot dobro zložen PR slogan. Ko mlad človek reče, da si želi manj birokracije, manj davčnega šoka in več prostora, da si sam zgradi življenje, mu po novem razložijo, da ne razume delovanja države. Čudno. Ravno tisti mladi moški s poklicno izobrazbo, ki je šel v obrt in se prelevil v podjetnika, razume povezavo med davki in državo precej neposredno. Razume jo vsak mesec, ko plača prispevke, ki bi jih lahko zamenjal za nov stroj, za boljšo plačo vajencu ali za investicijo v rast. To razumevanje ni teorija, to je račun.

A levica ima do podjetništva staro navado, ki se je ne moremo znebiti. Podjetnik je pri njih vedno nekoliko osumljen. Ne zato, ker bi kršil zakon, temveč zato, ker mu uspe. In uspeh je v slovenskem kolektivnem duhu prehitro razumljen kot moralna napaka. Potem pa se isti glasovi čudijo, zakaj mladi ne verjamejo več v državo, ki jim prodaja uravnilovko kot pravičnost, hkrati pa jim kot nagrado ponudi še čakalno vrsto in stanovanje v sanjah.

Toda najbolj zgovoren del te povolilne psihoze ni kritika mladih. Najbolj zgovorna je trditev, da 46 glasov na desni sredini ni isto kot 46 glasov na levi sredini. Da tudi če ima nekdo večino, mu mandata ne bi smeli podeliti, ker se to pač ne spodobi. Ker je nevarno. Ker ni pravoverno. Ker je, prevedeno v najbolj pošten jezik, oblast v tej državi pripada “pravim”.

To ni analiza. To je program. Program moralne lastnine nad državo.

Preoblečena diktatura

Če predsednica republike ne bi podelila mandata tistemu, ki ima dokazljivo večino, ker je to “napačna večina”, potem temu ne moremo reči drugače kot preoblečena diktatura. Ne taka, ki se začne z tanki, ampak taka, ki se začne z razlago, da so številke sicer številke, a jih moramo razumeti pravilno. Najprej se relativizira mandat. Potem se relativizira volivec. Na koncu se relativizira demokracija.

In potem nam še razložijo, da so oni tisti, ki razumejo državo. Seveda jo razumejo. Kot svojo lastnino.

Zato je koalicijsko usklajevanje na desni sredini več kot tehnično vprašanje. To je test, ali bomo v tej državi še naprej pristajali na okvir, kjer se najprej določi, kdo sme zmagati, šele potem pa se prešteje glasove. Če se to nekomu zdi pretirano, naj si zapomni preprosto resnico: demokracija ni to, da lahko zmagaš, če zmagaš “pravilno”. Demokracija je to, da zmagaš, ko dobiš večino, in da poraženec to prenese brez moralnega izsiljevanja.

Koalicijsko usklajevanje na desni sredini je test, ali bomo v tej državi še naprej pristajali na okvir, kjer se najprej določi, kdo sme zmagati, šele potem pa se prešteje glasove

Pri tem pa se mora desna sredina zavedati še nečesa, kar je manj prijetno. Ta statistični nagib mladih v desno je lahko samo prva lastovka. Prva lastovka je romantična, dokler ne ugotovimo, da bo odletela v toplejše kraje, če ji ne ponudimo gnezda. Gnezdo pa ni slogan, ni volilni štab, ni kampanjski dogodek, kjer se vsi fotografirajo in potem izginejo. Gnezdo je infrastruktura smisla. Skupnosti. Mentorji. Učitelji. Duhovniki. Družine. Podjetniki z hrbtenico. Civilna družba, ki zna mlade držati, ne kot ciljno skupino, ampak kot ljudi.

Vzgoja, davki, velikost javne uprave ….

Zato lahko samo upamo, da se bo desnosredinska koalicija izoblikovala in da bo skupaj zdržala vsaj štiri leta. Ne zato, ker bi bila popolna, ampak zato, ker je stabilnost danes osnovni pogoj, da sploh lahko kaj popraviš. In če želi zdržati, se mora osredotočiti na nekaj ključnih področij in tam delovati premišljeno, argumentirano, neizprosno. Ne moremo reševati vsega hkrati. Moramo pa nujno nagovoriti nekaj področij, kjer država najbolj očitno duši življenje: vzgoja, davki, velikost javne uprave. Okoli tega se koalicija lahko poenoti in zdrži štiri leta. Če se bo šla pa moralne performanse in všečnost, bo trajala toliko časa, kolikor traja prvi medijski pogrom.

In pri tem potrebuje pomoč vseh tistih, ki jih leva propagandna intelektualna falanga zaničuje. Podjetnikov. Obrtnikov. Kmetov. Družin. Tihih, trmastih ljudi, ki ne živijo od besed, ampak od dela. Tudi tu nastopi Cerkev. Ne kot dekor v protokolu in ne kot kulisa za politične obiske, ampak kot edina institucija, ki zna vzgajati človeka od znotraj. Brez notranje formacije, brez kulture odgovornosti, brez skupnosti, bo konservativni premik ostal refleks, ne drža. Refleksi pa so kratkega daha. Danes si konservativen, jutri si razočaran, pojutrišnjem si v tujini.

Če je iz povolilnega kaosa mogoče potegniti eno koristno lekcijo, je ta. Dokler smo v demokraciji, je 46 glasov enih in drugih enakovrednih. Ko tega ne bo več, tudi demokracije ne bo več. In ko ne bo več demokracije, vemo, kaj naredi razred, ki zaničuje podjetnike, moralizira nad mladimi in si lasti oblast. Najprej ukine konkurenco. Potem ukine svobodo. Na koncu ukine še resnico.

Zato desnosredinska koalicija ni samo politična možnost. Je civilizacijski test. Ne zato, ker je desna, ampak zato, ker mora dokazati, da je večina še vedno večina. In da se v tej državi še vedno štejejo glasovi, ne pa razpoloženje univerzitetnih razlagalcev družbene stvarnosti.