»Ljudje se bodo za vrednote vedno pripravljeni boriti, ne glede na to, katera vlada je na oblasti,« so bile besede Nike Kovač na volilni večer, ko je postajalo jasno, kako močno je zmagal Robert Golob s svojo levičarsko koalicijo, za katero so si tako aktivno prizadevali. Ob tem je dodala, da je moč v »ljudeh, ki si želijo javnega zdravstva, javnega šolstva in pravične družbe. Ljudeh, ki jim ni kul, da ima peščica vse, drugi pa revni capljajo za njimi«.
Pravi borci za Svobodo
To so torej tisti ljudje, ki so vestno, spontano, brez organizatorjev in voditeljev protestov (ki so sicer na protestih imeli govore) kolesarili za svobodo, proti avtokraciji, korupciji, militarizaciji Slovenije, za svobodne medije in kar je bilo še tega.
Svobode sicer prejšnja vlada ni omejevala zaradi kakšne svoje kaprice ali avtoritarnosti, mediji so jo lahko prosto kritizirali in vse, kar se jim je zgodilo, je bil kakšen frustriran tvit, ki se je obregnil ob njihovo poročanje. Vlada je rahlo povečala proračun za obrambo in parlament je po izteku mandatov prejšnjih svetnikov, v skladu z tedaj veljavnim zakonom, imenoval nov Programski svet RTV Slovenija, ki je bil nekoliko drugačne barve, kot smo ga bili pred tem vajeni.
Pa smo tedensko spremljali proteste, ki so vlado držali za ovratnik za napake, ki jih je storila, in tudi za stvari, ki niso bile napake ali pa bi jih storila katerakoli vlada. In izvolili so si svojo vlado. Točno takšno, kot so si jo želeli. In obljubili so, da ji bodo gledali pod prste.
Nika Kovač je medtem postala vodja strateškega sveta za boj proti sovražnemu govoru, v zadnjem času pa je prezaposlena s tem, da bi čim več žensk po Evropi spravila k temu, da naredijo splav. Seveda nima časa, da bi gledala pod prste vladi. Filip Dobranić – Muki se zjutraj pogleda v ogledalo in ugotovi, da je pomembnejše kot gledati aktualni vladi pod prste preganjati tiste, ki oddajajo stanovanje na AirBNB, in izobraževati ljudi o dostopu do informacij javnega značaja, dejstvo, da vlada dostop do le-teh omejuje, pa ga ne zmoti. Tudi Jaša Jenull očitno uživa v vlogi postavljanja politike zdravstva, ki prav zato vse bolj tone in razpada. Nima časa organizirati protestov.
Nihče ne protestira
Kljub dobesednemu opustošenju javnega zdravstva nihče ne protestira. Prav nikogar od teh varuhov demokracije ni videti, ko se premier norčuje iz institucij, ki skrbijo za boj proti korupciji, in jih javno diskreditira. Ko namesto sebe pošilja pred javnost kar odvetnika, ki izbere le določene novinarje, ostale pa vrže iz sobe, da mu ne bi bilo treba odgovoriti na kakšno neprijetno vprašanje. Ko se izvaja čistke po policiji.
Ne gre za to, da bi bili prezasedeni. V resnici nikoli ni šlo za demokracijo. Šlo je za oblast. Da so na oblasti naši. In ko imamo na oblasti naše, lahko delajo, kar hočejo, glavno, da tudi nam kaj kapne.
Ne gre za to, da bi bili prezasedeni. V resnici nikoli ni šlo za demokracijo. Šlo je za oblast. Da so na oblasti naši. In ko imamo na oblasti naše, lahko delajo kar hočejo, glavno, da tudi nam kaj kapne.
Največji dvig obrambnega proračuna v zgodovini države ni več militarizacija. Nikogar ne zanima niti z njim povezana korupcija in netransparentnost, dirigirana s strani človeka, ki je bil še deset let nazaj izobčenec taiste srenje zaradi svojih proti-migrantskih, dejansko neprimernih objav na družbenih omrežjih.
Dejstvo, da vlada kupuje helikopterje v spornem razpisu od podjetja, ki ga obtožujejo sodelovanja z Izraelom pri vojaških operacijah v Gazi, ne moti nikogar. Da bo na sejmu ob tem istem podjetju sodelovala tudi Strojna fakulteta Univerze v Ljubljani? No to pa je partnerstvo v genocidu, na kar je bilo treba opozoriti z grafitiranjem njihove stavbe.
Seveda, nekam je bilo treba sprostiti nakopičeno jezo, ko pa se proti »svoji« vladi ne sme protestirati. Četudi je prepovedala uvoz avokada iz naselbin na Zahodnem bregu, še vedno pa uvaža izraelsko orožje.
Enkrat heroji, drugič za odstrel
In seveda, vrhunec so dosegli nikogaršnji hlapci na javni radioteleviziji. Ko je Tarča namenila prostor spornemu Ivanu Galetu, ki je s svojim domnevnim žvižgaštvom sabotiral delovanje vlade v najbolj kritičnih trenutkih ob začetku epidemije, so bili heroji. Pa ne pravim, da so bile tedaj kritike oddaje nujno upravičene. A takrat oddaji nikoli ni grozilo, da bi jo umaknili s sporeda, njenim ustvarjalcem pa, da jih vržejo na cesto. Zdaj ji. Pa pločnik pred javno radiotelevizijo kar sameva. Nobene stavke, protestov. Še več, besni so, ker je Tarča postala heroj, namesto da bi jo že ukinili.
Edini protest je bil proti »genocidu« v Gazi. A tudi ta se je ta teden, na veliko žalost aktivistov, končal. No, končale so se izraelske akcije v Gazi. Čistke ne povsem pokornih ljudi z javnimi eksekucijami Hamas nadaljuje. Menda celo z blagoslovom Amerike. Ampak to ni problem. Pravzaprav je problem, da je vojne konec, ker jo je bojda končal napačen človek.
Problem je, da zdaj vojne ne bodo več mogli uporabljati za dimno zaveso, da se zavzemajo vsaj za nekaj. Z agende je umaknjena pomembna točka, s katero so se ukvarjali, da bi preusmerili pozornost od odsotnosti kakršnega koli protestiranja zaradi korupcije, oboroževanja, naročanja helikopterjev pri »kolaborantu pri genocidu«, čistk v policiji, javni radioteleviziji, sesutja javnega zdravstva, višanja davkov in omejevanja dostopa do informacij javnega značaja.
Je pa nekaj res. Za vrednote so se vedno pripravljeni boriti. Le naivnim ljudem, ki so jim sledili na kolesa pred štirimi leti, so pozabili povedati, da so te vrednote denar in vpliv za vsako ceno ter avtokratska sla po oblasti – pa Bog ne daj, da jim jo vsaj za trenutek kdo izmakne. Ker potem ne bi bili na oblasti oni, to pa se ne sme zgoditi. In zdaj, ko so na oblasti, jo morajo obdržati, ne pa proti njej protestirati. Ironično je vlada, ki so jo ustoličili, tako nesposobna, da niti svojim nevladnikom ni zmožna razdeliti pričakovanega denarja prek rednih razpisov, ker z njimi zamujajo ali pa jih ne realizirajo, razveljavijo.
V resnici jih nikoli ni motila korupcija, militarizacija, pregon novinarjev in kar je še bilo parol. Šlo je za orodje, kako priti na oblast. Kar se za ponosne (dejanske ali vrednotne) naslednike zveze komunistov edino spodobi. Kakšna demokracija neki.
Komentirajo lahko naročniki