Trump napoveduje: ZDA bodo v Iranu epsko besnele še dva do tri tedne. Ali ga je moč jemati resno, ter kaj lahko pričakujemo po tem? Kakšni so dosedanji sadovi dela izraelsko – ameriške koalicije? Se bo konflikt odločil na Hormuzu, na Hargu, ali pa se sploh ne bo?
Spopadi se nadaljujejo in namesto preproste rešitve se situacija zapleta v gordijski vozel, katerega posledice bomo čutili tudi po morebitnem ameriškem odhodu. Iranski režim je daleč od zloma, in se celo krepi, medtem ko Trump poleg živcev izgublja tudi SIMPATIJE po svetu.
Zdi se, da diplomacija ni več možna, in obeta se nam kopenski spopad, katerega izida nihče ne more zagotovo napovedati.
Vojaško gledano smo sicer na strani izraelsko – ameriške naveze priča nadaljevanju že videnega: delovanje iz zraka se poleg poveljniških središč in komunikacij, ter tovarn in skladišč orožja usmerja predvsem na raketno-dronski kompleks. V prvem mesecu vojne so bile tako uničeni štirje ključni obrati za proizvodnjo raket (Hodžir, Parčin, Šahrud in Hakimijeh), poleg tega so tarča tudi sredstva jedrskega programa; v zadnjem tednu sta padla obrat s težko vodo v Araku in obrat za predelavo surovin za bogatenje urana v Jazdu.
Kako pogasiti hormuški pekel?
V istem mestu je bila uničena tovarna pomorskih min, kar jasno kaže, da želi koalicija ublažiti in glede na signale iz Washingtona dolgoročno odstraniti iransko blokado Hormuške ožine. Ta je postala največji vzvod iranske moči, in medtem ko sta Izrael in ZDA vzpostavila absolutno premoč v zraku, islamska republika z blokado povzroča sive lase celemu svetu, vključno z ZDA. Zaradi visokih cen energentov je Trump že od vsega začetka operacije deležen pritiskov domačih gospodarstvenikov.
Med nakovalom Izraela in kladivom domačih volilcev je težko, in vidno živčni Trump ne ve, kaj bi: vojaške računice in scenariji v Pentagonu sicer obstajajo, a odločitev je vedno politična. Trump bi šel domov, a zaradi Izraela ne more. Tako kot vsi bi imel poceni gorivo, a ga tudi ne more. Zato je zunanji minister Marco Rubio izjavil, da bo Hormuško ožino treba odpreti “na tak ali drugačen način”. To v praksi pomeni najprej očiščenje in zavarovanje plovnih poti z uničenjem protiladijskih raketnih kapacitet, nato pa bi ameriške sile spremlajle tankerje, in okoli njih vzpostavile varnostne mehurčke. V Zaliv se trenutno odpravlja še letalonosilka George H.W. Bush še s tremi rušilci, in vojaška prisotnost se bo nedvomno okrepila. Ni pa jasno, kaj točno je njihova naloga.
Diplomacija ali desant?
Naročniška vsebina
Med fanatizmom in pragmatizmom
Naročniška vsebina
Zavezništva so jasna
Da se Evropa ni pustila potegniti v vojno, je logično pravilno. Kar pa nikakor ne opravičuje obstoja skrajnega islamskega režima, ki ima v svojo doktrino vtkan genocid, in s svojimi terorističnimi in militantnimi sateliti kot sta Hamas in Hezbolah mori in seje strah po Izraelu. Ta iranske grožnje ne bi mogel odstraniti sam, in ZDA so dokazale, so so točno tam, kjer jih Izrael potrebuje.
A tudi Iran ima zaveznike: že pred tedni smo lahko gledali posnetkov kolon tovornjakov, ki so iz Rusije prevažali “humanitarno” pomoč. Sedaj je jasno, da prevažajo drone, Teheran je že pred vojno zaprosil Moskvo za 500 prenosnih protizračnih sistemov Verba.
Temu nasproti so se v zalivskih državah pojavili ukrajinski strokovnjaki za (proti)dronsko bojevanje, sledi jim je še predsednik Zelenski, ki na arabski turneji sklepa dogovore za desetletna sodelovanja s Katarjem, ZAE in Savdsko Arabijo. Ukrajina z lastnim znanjem in izkušnjami po hitrem postopku postaja orožarski velikan. Ravno dronsko in raketno bojevanje je prelilo konflikt v širšo regijo, kjer smo stalno priča iranskemu obstreljevanju infrastrukture prozahodnih držav, nedavno je Iran napadel tudi kuvajtski tanker. Ne glede na to se politična razmerja niso spremenila.
Je pa Iran po pričakovanjih aktiviral svoje proksije: po dolgem času so se nasilja poslužili jemenski Hutiji, medtem ko je Hezbolah v Libanonu podvržen preventivnim izraelskim operacijam. IDF sporoča, da naj bi na ozemlju ostali dalj časa, kar je za stabilizacijo juga države, ki je prepreden z militanti in teroristi, nujno.
Trump bi odšel, ajatola ostal
Za razliko od IDF pa lahko v doglednem času (ne nujno po Trumpovi časovnici) pričakujemo umik ZDA. Pokazalo se je, da bo režim obstal, v časovnem okviru, ki je še sprejemljiv za globalno gospodarstvo, pa je cilj koalicije, da ga čim bolj oslabi. Če ZDA dejansko zavzamejo Harg, se bo Teheran najverjetneje obrnil na zanj varnejše energetsko sodelovanje s Pakistanom pod okriljem Kitajske. Če, oziroma ko bodo Američani odšli, pa je eden od možnih scenarijev tudi vsaj delna sprostitev Hormuške ožine, saj bi bila za Iran neposredna grožnja odstranjena in vzvod moči ne bi bil več potreben, obenem pa bi se odnosi z državami, ki s spopadih niso sodelovale, vrnili na nivo bilaterale. To bi lahko rezultiralo v padcu cen energentov, vendar jih poškodovana infrastruktura še vedno dviga.
Obenem trendi kažejo, da bi se znal režim z represijo notranje še okrepiti, saj ni zaznati organiziranega delovanja opozicije. Če se vrnemo k prej omenjenemu Hasanu in pragmatičnemu fanatizmu: oba sta bila uspešna, le da je Hasan ta model uporabil za osvoboditev, iranski režim pa za z genocidno retoriko podprto tiranijo.
En odgovor na “Trump napoveduje “epski boj” z Iranom – kaj prinaša nova faza vojne”
Dober prikaz težko rešljivega stanja na Bližnjem Vzhodu.
Tam kjer desetletja vladajo REŽIMI, ki narodu skoraj dihati ne pustijo je težko. Vojno stanje je tudi težko. Mi, navadni državljani to le gledamo in težko razumemo to sedanjo situacijo.
Trump je v tem II. mandatu drugačen kot v prvem. Vojno je lahko začeti, teže jo je zaustaviti.
Pred veliko leti je nek star možak pripovedoval, kako je bilo v neki družini, ko sta se mož in žena vsak dan grobo kregala. Potem je žena rekla možu: “V naši hiši je neznosno stanje in ko razmišljam kaj storiti sem spoznala, da “od tebe ni za jet in s tabo ni za bet”. V taki situaciji je verjetno sedaj tudi Trump – ali naj ostane, ali naj odide…?
Komentirajo lahko naročniki