V torek, 7. oktobra, smo obhajali god Rožnovenske Matere Božje. Tega dne mi je v pripravi na sv. mašo prišla na misel zanimiva primerjava. Zjutraj sem namreč pri zajtrku prebiral časopis Delo, in tako kot ničkolikokrat v zadnjih letih me je znova spreletelo boleče spoznanje, kako zelo je Evropa razcepljena. Navznoter se krepita oba skrajna pola, levi in desni, s katerima se katoličani ne moremo poistoveti. Katoličani nismo ne levičarji ne desničarji, čeprav imamo z obema poloma nekatere skupne vrednote, vendar jih ne živimo in jih ne interpretiramo politično in ideološko, marveč v luči Kristusove ljubezni in usmiljenja.
Navzven pa Evropo delijo ozkosrčni interesi posameznih političnih skupin, zaradi katerih se ne moremo poenoti ne glede ključnih strateških vprašanj, ne glede odnosa do ZDA in Kitajske ter vojne v Gazi in Ukrajini. God Rožnovenske Matere Božje pa nam pričuje, da je bilo nekoč vsaj nekoliko drugače. Papež Pij V. (1566–1572) je bil zaradi svojega svetniškega življenja in številnih reform, ki jih je izvedel v zgolj šestih letih svojega pontifikata, eden najbolj vplivnih v zgodovini papeštva. Zavedal se je turške nevarnosti.
Za zaustavitev turške pomorske ekspanzije je uspel pridobiti vodilne evropske pomorske sile, na čelu z Beneško republiko; pomorski floti je poveljeval Janez Avstrijski. Kristjane po Evropi pa je Pij V. spodbudil, naj prosijo Marijo, da odvrne islamizacijo stare celine. Krščanska mornarica se je zbrala na Krfu in krenila proti Korintskem zalivu, kjer se je 7. oktobra 1571, ob 10.30, pri Lepantu začela ena najbolj usodnih bitk za Evropo. Ob štirih popoldne je bila turška mornarica premagana; turška pomorska osvajanja v Sredozemlju so bila trajno zaustavljena.
Evrope šestnajstega stoletja nikakor ne gre idealizirati. Tudi tedanja Evropa je bila, kot bi rekel sv. Pavel, padla Evropa, polna sovraštva, zmot, prelivanja krvi, krivic, hujskaštva in laži. A je vendarle imela nekaj, česar sodobna Evropa nima, imela je skupno duhovno, kulturno in družbeno platformo, h kateri se je po vsakem notranjem konfliktu lahko vrnila. Povezovalni temelj Evrope je bil evangelij, kajti tudi tisti, ki so se sovražili, so izhajali iz iste resnice, o kateri je danes sv. Pavel rekel: »Vse prenašam zaradi izvoljenih, da bi tudi ti dosegli rešitev, ki prihaja od Kristusa Jezusa« (2 Tim 2,10). Kar pomeni, da se tudi heretiki in filozofi, ki so sicer zavračali cerkvene institucije, nikoli niso radikalno odvrnili od Kristusa in evangelija.
Evropo je vse od leta 1309, ko so Francozi ugrabili papeštvo in papeški sedež iz Rima prenesli v Avignon, pa do nastopa Lutra 1717, torej polnih dvesto let, pretresalo več zelo hudih kriz; in vendar se Evropi v drugi polovici 16. stoletja znova uspe vsaj prehodno poenotiti in na novo zaživeti. K temu so pripomogli: Tridentinski koncil, ki se je končal leta 1563, pomorska zmaga nad Turki pri Lepantu 1571, začetek gradnje prve velike baročne cerkve Al Gesù v Rimu leta 1568, ki pomeni začetek baroka, nove dobe duha in umetnosti, prevodi Svetega pisma v narodne jezike itd.
Tudi tedanja Evropa je bila padla Evropa, polna sovraštva, zmot, prelivanja krvi, krivic, hujskaštva in laži. A je vendarle imela nekaj, česar sodobna Evropa nima, imela je skupno duhovno, kulturno in družbeno platformo, h kateri se je po vsakem notranjem konfliktu lahko vrnila.
Takrat in še nekaj časa potem je v Evropi prevladovalo splošno prepričanje, da rešitev iz kriz prihaja od Kristusa Jezusa, kot zatrjuje sv. Pavel v pismu Timoteju. A kot smo rekli že prejšnjo nedeljo: sredi krščanske Evrope so se že tedaj kazale razpoke, ki so postajale vedno večje. Kje smo danes? Razcepljenost Evrope tako navznoter kot do preostalega sveta je vsem na očeh. Toda s čim naj povežemo razbite črepinje. Odgovora nihče ne pozna. Zato sem prejšnjo nedeljo v sklepnem delu nagovora navedel mnenje psihiatrinje, ki se je spraševala: »Kdo so strokovnjaki, ki bi postavili družbeno diagnozo in naredili načrt za bolj zdravo družbo?«
Psihične težave otrok so posledica razpadlih ali nefunkcionalnih družin
Na ta moj nedeljski nagovor, objavljen na spletnem časopisu Zanima.me, se je med tednom odzvala zdravnica, pediatrinja, s katero se poznava že od njenih dijaških let. Sama trdno verjame v Pavlove besede: »Rešitev prihaja od Kristusa«. Vendar za to prepričanje v naši družbi ni prostora.
Prisluhnimo njeni boleči izkušnji: Dan za dnem imam na mizi prošnje za napotitve k psihologom, pedopsihiatrom, kliničnim psihologom, specialnim pedagogom, brez konca in kraja. Potem potrjujem neskončno bolniških staršem, ki vodijo svoje otroke v centre za mentalno zdravje in k neštetim specialistom, kar predstavlja velik izpad na delovnih mestih. Nadalje, praktično tedensko, dobivam prošnje s CSD, policije, občasno tudi s sodišč, za poročila o tem in onem otroku zaradi suma zlorabe, nasilja, zanemarjanja …. Sledijo vabila na multidisciplinarne time na CSD, ki se jih ne udeležujem več, ker v tem ne vidim nobenega smisla, poleg tega se mi običajno pokrivajo tudi z mojo ambulanto. Imam nepregledno množico otrok iz ločenih družin. Ker sem bila tudi sama tak otrok, vem, kaj to pomeni, ob tem, da sem imela izredno srečo v mami, ki je rešila situacijo, kot je najbolje mogla.
Tukaj pa gledam nesrečne otroke, ki si jih ločena starša podajata kot kos pohištva, brez doma, razdeljene po dnevih, včasih celo po urah, kdaj bodo pri katerem od njih. Starši jih običajno podpihujejo, hujskajo drug proti drugemu in o drugem slabo govorijo, kdaj tudi vpričo mene in seveda brezsramno vpričo otroka, ki ima posledično zelo nizko samozavest in raztreščen svet na koščke. Po drugi strani pa se ti, s slabo vestjo obremenjeni starši, poskušajo otroku, ko je pri njih, prikupiti, ga navezati nase, pridobiti njegovo naklonjenost, ali vsaj imeti večjo naklonjenost, kot jo otrok uživa pri drugem staršu. Zato ga razvajajo, nočejo mu postavljati meja in mu popuščajo pri vsem, kar otrok hoče. Ali pa se eden od staršev trudi za red, drugi pa mu vse ruši, otrok pa vozi slalom med njima.
Posledice so strašne. A nikjer nihče, na nobenem strokovnem predavanju, v praktično nobeni uradni strokovni literaturi, problema razpadlih ali nefunkcionalnih družin ne naslavlja kot izhodiščni problem. Povsod poslušamo, da so motnje kot npr. ADHD (motnja aktivnosti in pozornosti) ali npr. avtizem (oboje je v porastu) in druge čustveno vedenjske motnje primarno posledica genetske predispozicije, nevroloških dejavnikov, kemičnega neravnotežja v možganih ipd. Moje mnenje je, da vse to sicer vpliva na otrokovo duševnost, vendar je domače podnebje, razpadla vez med očetom in materjo, tisto, kar otroka, ki bi v normalnem okolju dobro zvozil, pogosto pahne čez rob, kar se potem kaže v eni od številnih motenj in diagnoz.
Tudi somatsko so otroci veliko bolj bolni kot v preteklosti. V porastu so avtoimuna obolenja in druge kronične bolezni. Tudi moje sodelavke ugotavljajo, da smo “bolana” družba. Da ne govorim o mladih, ki vstopajo na trg dela. Koliko je izgorelih še preden življenje sploh pokaže ostrino. Ali tako frustrirajoče občutijo vsak najmanjši napor in neuspeh. Tudi kristjani na to nismo imuni.
Posledice so strašne. A nikjer nihče, na nobenem strokovnem predavanju, v praktično nobeni uradni strokovni literaturi, problema razpadlih ali nefunkcionalnih družin ne naslavlja kot izhodiščni problem.
Kar pa se tiče Trpljenja mladega Wertherja, sem pozimi govorila s profesorico, ki poučuje na bežigrajski gimnaziji. Potem, ko je eden od dijakov prvega letnika skočil z nebotičnika, menda zaradi neuslišane ljubezni, so omenjeno knjigo črtali s seznama za obvezno branje. Končno. Ta je bila na seznamu že v času, ko sem bila jaz srednješolka in je menda vztrajala na njem vsa leta doslej. Ne vem pa, kako je s tem na drugih šolah.
Večkrat rečemo: vse se začne v družini. Z zdravnico delim prepričanje, ki je še bolj natančno: vse se začne z odnosom med možem in ženo. To prepričanje usmerja tudi moje vsakdanje molitve. Vsak dan molim za okoli sto oseb, med njimi za okoli štirideset zakonskih parov. Kristusu, v katerem skupaj s sv. Pavlom vidim izvir rešitve, kličem: Gospod, ohrani ju v svoji ljubezni. Naj se njuni duši srečujeta v tebi. Pomagaj jima, da bi to razumela, hotela in znala. Naj iščeta duše svojih otrok, jih najdeta in vsak dan vodita v tvojo bližino.
Za pare, ki so v krizi ali so se že razšli, a še obstaja upanje, da bi ostali skupaj, pa molim: Magdalena Gornik, izprosi čudež obnove njune ljubezni, izprosi čudež obnove njunega doma. Dvigaj ju iz potlačenosti njunih duš in jim vlivaj veselje. Naj se iskreno trudita za resnico in pravico, za ljubezen in dobroto. Naj bosta pri tem uspešna, naj ne omagata, če ju bodo drugi zaradi teh prizadevanj pomilovali. Naj se učita živeti iz tvoje milosti. Daj jima svojega Svetega Duha. Varuj ju na cesti. Varuj ju na duši in telesu. Amen.
Komentirajo lahko naročniki