Počivalšek, pet let dima brez ognja: kdo bo odgovarjal za medijski linč?

Pet let. Toliko je trajalo, da je sodišče mirno zavrglo kazensko ovadbo zoper Zdravka Počivalška v zadevi »ventilatorji«. Toliko, da je medijska megla dosegla svoj namen. Toliko, da se je politika, ki je na tem ognju grela svojo juho, pozabila, kdo je sploh zakuril. In toliko, da bo večina ljudi, ki so takrat kričali »kriminal!«, danes skomignila: saj ne vem več, nekaj je že moralo biti.

To je natančen opis tehnologije dima. Ne gre za dokaz, gre za podaljšano moralno kazen. Ne gre za sodbo, gre za status »umazan«. Ne gre za iskanje resnice, gre za produkcijo vtisa. Tudi če zadeva na koncu pravno odpade, politična škoda ostane. Dim v naših krajih vedno najde pljuča, ki mu verjamejo.

Spomnite se režijske bravure: Tarča kot tedenska razsodišča, »preiskovalna« razkritja v realnem času, dramatične grafike, trdi close-upi, studijska navzkrižja, medijska ikona tedna »vsi smo Gale«. Za kuliso pandemije je nastal moralni teater: kdo je čist, kdo je kriv, kdo je heroj. Takrat so v kamere leteli veliki govori o integriteti, v ozadju pa je rasla še večja predstava: politični posel z dimom. Ko je dim dovolj gost, nihče ne vidi več, kaj je res zgorelo in kaj je le mokra krpa na grelcu.

Počivalšek je dobil hišne preiskave, naslovnice, zgodovino v učbenikih »aferizma«, danes pa tišina. Zadeva je preprosto zavržena. Pravno suhoparno, politično glasno. Ta kontrast je naša domača specialiteta: sodna resničnost je tiha, medijska resničnost je kričeča. In zato zmaguje slednja.

Ujetost v sivi coni

Pri tem se aktivira najškodljivejši slovenski pregovor: »Kjer je dim, je tudi ogenj.« Ta misel je zverižila preveč življenj in karier. V resnici pogosto pomeni le: »Rad bi verjel, da je sosedova streha v plamenih.« Dim se čudovito veže na slovensko nevoščljivost. Kadar nekdo iz »njihovih« pade pod sum, je ogenj samoumeven, kadar iz »naših«, je dim le fatamorgana. In ker mediji vztrajno kurijo po izbranih kleteh, dobimo selektivni pogrom značajev, ne pa katarzo sistema.

Pomembnejša od vsake dokazne listine je v takem režimu politična opredelitev obdolženca. Če si ideološko priročen, si žrtev preizkušnje. Če si napačen, si trofeja. Cilj postopka ni sodba, temveč čas. Držati človeka v dolgi sivi coni, kjer je vedno nekaj »v teku«, kjer se vedno »nekaj preverja«, kjer je njegovo ime vedno v naslovu skupaj z besedo »afera«. Počivalšek je danes »zavrženi«, toda pet let nazaj je bil »obdolženi«. Komu koristita ti dve besedi, je jasno iz volilnih rezultatov tistega časa.

Držati človeka v dolgi sivi coni, kjer je vedno nekaj »v teku«, kjer se vedno »nekaj preverja«, kjer je njegovo ime vedno v naslovu skupaj z besedo »afera«. Počivalšek je danes »zavrženi«, toda pet let nazaj je bil »obdolženi«. Komu koristita ti dve besedi, je jasno iz volilnih rezultatov tistega časa.

In ker pri nas nič ni dovršeno, se vedno znova iz omare oglaša tudi denimo Trenta. Tudi Janša je v zadnjih dneh na omrežju X znova spomnil, da se primer trmasto vleče. Ne zato, ker bi bilo treba še kaj razčistiti, to bi se dalo že zdavnaj, temveč zato, ker je koristno, da se ne razčisti nikoli. Neskončni nedokončani stavek je idealen medij dima: vedno se lahko doda vejica, vedno se lahko vstavi nov podredni stavek, ki povezuje »preiskavo« z »vprašanji«, »vprašanji« z »dvomi« in dvome z volitvami.

Vloga medijev? Prevečkrat ne razsvetljujejo, temveč zaigrajo svetlobo. Vzemimo že samo estetski register. Kadar gre za »naše«, so prispevki pastelno humanistični: skrb, okvir, skromna napaka, človeški faktor, sistemski zdrs. Kadar gre za »njihove«, je rez ostrejši: »udarno«, »šokantno«, »razkrivamo«. Prostodušno je to opisal že stavek čez lužo »It’s not the crime, it’s the cover-up.« Pri nas pa je pogosto ne oboje, temveč nič od tega. Ni kaznivega dejanja, je pa pokrov, s katerim se zaduši ugled.

»Nekaj je pa že moralo biti.«

Ključni napajalnik tega kroga je naš drugi nacionalni refren: »Nekaj je pa že moralo biti.« Ta stavek ni plod razuma, temveč poroka zavisti in malodušja. Rad bi verjel, da so drugi slabši od mene, in rad bi odnehal, preden bi moral to dokazati. Zato prepustim delo dimnikarjem demokracije. Oni bodo razvrstili, komu se kadi iz dimnika »zadev«, jaz pa bom pridno prikimaval, ker lepo diši po pravičnosti. Dokler čez tri, štiri, pet let nekje v drobnem tisku ne piše: zavrženo. Oproščeno. Zastarano.

Ne gre za to, da bi morali politike božati. Nasprotno: nadzor je nujen, preiskovanje brez milosti je zdravo. Toda razlika je med preiskavo in predstavo. Preiskava ima cilj: resnico, čez dva meseca ali dve leti. Kajti odložena pravica, ni pravica. Predstava ima funkcijo: vtis, takoj. Resnica prepozno. Preiskava meri dejstva, predstava meri gledanosti. Preiskava zdravi sistem; predstava ohranja bolezen, ker jo hrani. Pet let pozneje imamo učbeniški primer, zakaj predstave ne sodijo na sodišča in sodišča ne v »prime time«.

Kaj se naučimo iz Počivalškove zgodbe? Prvič, da je v demokraciji najtežja pravica pravica do dobrega imena. To je tista, ki jo najlažje raztrgaš in najtežje zašiješ nazaj. Drugič, da pregovor »kjer je dim, je tudi ogenj« ni modrost, temveč lenoba. Pravilen zapis se glasi: »Kjer je dim, je lahko tudi megla.« Tretjič, da moramo kot javnost razviti enako strogo odpornost na dima kot na ogenj: ko se enkrat navadiš, da najprej vprašaš »kdo kuri« in šele nato »kaj gori«, si naredil prvi civilizacijski korak.

In četrtič, da mora tudi novinarstvo opraviti samorefleksijo. Ne o tem, ali sme udariti temveč o tem, kdaj udari s pestjo, kdaj pa s puhalnikom dima. V prvem primeru naredi državi uslugo. V drugem le greje zaodrje eni politični opciji. To najlažje spremljamo v teh dneh ob nastopih premierja in njegovega odvetnika.

Pet let pozneje se lahko delamo, da je stvar končana. Ni. Dim se useda počasi, v pljuča in v spomin. Počivalšek bo za del javnosti ostal »tisti od ventilatorjev«, čeprav so institucije rekle svoje. Janša bo ostal »tisti od Trente«, četudi bi zadevo še trikrat zavrgli. A prav zato se velja spomniti na obratno pravilo: kjer je resnica, je dolg spomin. In kdor ga ohrani, ta ne ploska dimu. Ta odpre okno.