Navajeni smo, da v tujih medijih spremljamo besne sindikate in delavce, ki želijo vreči vlado. Ki tedne stavkajo in hromijo državo. Žvižgajo, grozijo, protestirajo izsiljujejo … Navadno gre, v svetovnem merilu, za uspešne in močne države. Praviloma zaradi tega ne pade nobena vlada. Stavke in protesti so legitimno orodje sindikatov in delavcev.
Zaradi tega zgornji naslov zveni kot oksimoron (paradoks).
Toda ne v Sloveniji.
V Sloveniji se predsednik vlade predstavnikom sindikata smili. Tako je vsaj v svoji kolumni v reviji Finance Menedžer zapisala ena najvidnejših slovenskih sindikalistk, gospa Lidija Jerkič.
Pravi, da se ji je predsednik vlade Robert Golob zasmilil, potem ko je po objavi novice, da bodo še letos vsi zaposleni in upokojenci prejeli božičnico, doživel orkestriran napad medijev, delodajalcev – skratka kapitala. Jerkičeva mu čestita in ga pohvali. V nadaljevanju problematizira tudi tiste delodajalce, ki nek dodatek v obliki božičnice ali poslovne uspešnosti že dajejo, pa ga bodo sedaj zgolj prestrukturirali, in ne nadgradili s predpisano božičnico. Ampak to je že druga tema o grdih zlobnih predstavnikih kapitala.
Zakaj pa ne bi Dedek Mraz res prinesel božičnice?
Pravzaprav res, zakaj pa ne. Božičnica sama na sebi ni problematična. Res jo poznajo številne uspešne evropske dežele. Res se je bodo razveselili številni zaposleni, prav tako upokojenci. Uspešna podjetja jo dajejo že zdaj in bo sedaj pravzaprav davčno še ugodnejša. (Zelo sprevrženo bi namreč bilo, če bi ob obvezni božičnici še država vzela svoj del.) Podjetje, ki bo zaradi božičnice potonilo, bi zelo verjetno potonilo tudi sicer.
Največja težava te božičnice je pravzaprav v tem, da je obvezna in za vse enaka. Če bi predsednik vlade ponudil davčno neobremenjeno neobvezno božičnico, bi mu brez dvoma zaploskali tudi delodajalci in gotovo bi bila to marsikateremu spodbuda, da bi jo izplačal po svojih finančnih zmožnostih.
Ko je pred leti vlada Marijana Šarca (ki v luči današnje situacije deluje še kar spodobno) uvedla do višine povprečne plače neobdavčen regres (ki je bil sicer že prej obvezen), je bilo to v veliko korist tako delavcev kot delodajalcev. Vlada je upala biti vsaj malo daljnovidna in danes večina zaposlenih prejema bistveno višji regres, kot ga je pred letom 2019.
Sindikati niso problem, problem je predsednik vlade
Tudi odziv sindikatov ni problematičen. Njihova naloga je, da se borijo za pravice delavcev in da to delajo dobro.
Problematično pa je, da se predsednik vlade ne zaveda, kaj je njegova naloga in kaj sploh pomeni vodenje države. Kajti dejstvo, da ti čestitajo sindikati in da ti v tvojem mandatu pravzaprav nimajo pravega dela, je zelo slabo znamenje za prihodnost države. Pomeni namreč, da nimaš pojma, kako stvari delujejo, in da je tvoja naloga, da v državi funkcionira vse. Delno zadovoljni sindikati so največ, kar je zdravo.
Dejstvo, da ti čestitajo sindikati in da ti v tvojem mandatu pravzaprav nimajo pravega dela, je zelo slabo znamenje za prihodnost države.
Tako pa žal nimamo predsednika vlade, ki bi odgovorno vodil državo, ampak takega, ki se igra Božička. Naloga predsednika vlade je veliko bolj zapletena in zahtevna kot zbiranje simpatij sindikatov. Ko si enkrat izvoljen, moraš voditi državo, in ne iskati odobravanja.
Sindikalno sočutje kot referenca?
Da ti ploskajo sindikati in da se jim celo smiliš, res ni neka referenca. Najbrž bi se resni državni voditelji temu posmehovali. Odgovorno vodenje države pač pogosto sproža bes sindikatov. Tudi delodajalcev. Stalne uravnotežene kritike z vseh strani so pravzaprav najboljše znamenje dobrega voditelja.
Takšne stvari, kot so več stomilijonski zneski, se dogovarjajo na pogajanjih ob nekem vsaj minimalnem soglasju vseh vpletenih. Ne stresejo se iz rokava pred kamerami za všečke. Uvesti tik pred volitvami totalitarni obvezni prispevek je tako, kot bi ti delodajalci in davkoplačevalci plačali prihodnjo volilno kampanjo.
Komentirajo lahko naročniki