Če še ne veste: 639 evrov božičnice vam ne bo dal vaš delodajalec, temveč stranka Levica

Predvolilni čas je vedno obdobje, ko politiki na oblasti, najsi levi ali desni, odprejo slaščičarno za državljane. Predvolilne bonboniere se običajno financirajo iz javne blagajne, računi pa se plačujejo kasneje, ko so volitve že zdavnaj mimo: najpogosteje iz zadolževanja ali pa bolj ali manj prikritega dvigovanja davščin.

Pa vendar je Golobova vlada izumila nekaj novega, ali, bolje rečeno, starega, poznanega iz nekih drugih časov, recikliranega v novi preobleki. Največjo predvolilno slaščico – obvezno božičnico – bo financirala kar neposredno iz žepov obrtnikov, podjetnikov in drugih delodajalcev, zasluge za »darilo« pa nonšalantno pripisala sebi.

Najbolj brezsramni pri pripisovanju zaslug so v Levici, kjer so si na omrežjih drznili objaviti rdečo kuverto s svojim logotipom, iz katere štrli darilni bon z napisom ‘božičnica 639 evrov’. Oni so torej tisti, ki ljudem dajejo denar, ne pa delodajalci, ki jim ga bodo nakazali.

Ne vem, zakaj se nad takšno bahavo brezsramnostjo sploh čudim, saj gre nenazadnje za ideološke dediče komunistov, od katerih so teoretiki Levice skopirali te vzorce: da denar (ali premoženje) poberejo delovnim ljudem in z njim razpolagajo po lastni volji. Predvsem pa si zanj pripisujejo zasluge.

Dolgo že spremljam politiko, vendar tako umazane predvolilne poteze, kot so si jo privoščili Golob in njegovi vazali v Levici, ne pomnim. Ne gre za to, da delavcem ne bi privoščili denarja. A oblastniki so z obvezno naravo neobdavčene božičnice delodajalce oropali možnosti, da zaposlenim prostovoljno izkažejo spoštovanje in zahvalo za prispevek k uspešnem poslovanju podjetja. Ter tudi, da pri tem tiste z večjim doprinosom sorazmerno bolje nagradijo od ostalih. Če obvezno izplačilo predpišeta Golob in Mesec in to po stari komunistični uravnilovki – vsem enako ne glede na zasluge in doprinos, to ni darilo za uspešno delo, temveč zgolj še en transfer brez vsebine in pozitivnega sporočila.

Ne vedo, kaj pomeni prislužiti denar

Prepričan sem, da Robert Golob vse to razume, vendar mu ni pomembno, saj pri njem, pa najsi gre za poslovanje v energetiki, najsi v politiki, cilji posvečujejo sredstva, pri čemer ni prostora za sentimentalnost in sočutje do tistih, ki ob tem nastradajo. Zdaj je vse podrejeno njegovi ponovni izvolitvi, ne glede na škodo in posledice.

Pri politikih Levice vendarle menim, da je drugače. Ne gre toliko za pokvarjenost, temveč za ideološko zaslepljenost, pomešano z mankom realnih delovnih izkušenj. Plastično povedano: Luka Mesec in tovariši, ki so se iz študentskega lagodja čez noč zavihteli na visoke politične funkcije, ne vedo in ne razumejo, kaj pomeni prislužiti denar na prostem trgu. Da je to praviloma trdo, kdaj tudi mukotrpno delo z mnogimi tveganji in s pogosto nepredvidljivim rezultatom: uspeh včasih pride, neredko pa ne, vloženemu trudu navkljub.

Luka Mesec in tovariši, ki so se študentskega lagodja čez noč zavihteli na visoke politične funkcije, ne vedo in ne razumejo, kaj pomeni prislužiti denar na prostem trgu

Denar ne raste na drevesih, pravijo, in tega procesa se boljše skorajda ne da opisati. Luka Mesec ne more razumeti stiske podjetnika, kateremu se trg ohlaja in dneve preživlja v delavnici, v neprespanih nočeh pa razmišlja, kako bo finančno zvozil leto. Nakar mu neodgovorni politiki iz predvolilnih razlogov čez noč predpišejo novo dajatev, za katero mora v nekaj tednih najti denar.

Izbirajo volivci

Zato lahko povsem razumemo podjetnike, da jim ob tovrstnih izpadih Levice odnese pokrov. Razumemo lahko, da jih predsednik Kluba slovenskih podjetnikov, Joc Pečečnik označi za »mularijo, ki se dela norca iz cele države in vseh državljanov«. Ter dodaja, da ga bodo razumeli šele, ko bodo sami zaslužili toliko, da bodo lahko zaposlili in preživljali vsaj še enega zaposlenega.

In prav to bi pri volivcih moral biti glavni, če ne odločujoč kriterij, ko izbirajo svoje politične voditelje. So to ljudje, ki imajo v življenju za pokazati še kaj drugega od svaljkanja po raznih študentskih parlamentih in organizacijah: so ljudje, ki so se kalili in (iz)plavali v konkurenčnem okolju realnega sektorja ali si v javnem sektorju ustvarili renome z vestnostjo, pridnostjo in strokovnostjo?

Če bi v politiki tovrstni ljudje dobili prednost pred onimi, ki so prepričani, da denar raste na drevesu, oziroma z njim tako ravnajo, Slovenija razvojno ne bi zaostajala, politika pa bi med ljudmi uživala bistveno višji ugled in zaupanje kot ga danes.

In prepričani smo lahko, da stranka, v kateri se tako nesramno bahajo s tujim delom in denarjem, parlamenta ne bi videla niti od blizu.