Dober teden dni pred volitvami je politična kampanja, ki se je do sedaj osredotočala na milo rečeno skromne rezultate Golobove vlade na področju zdravstva in gospodarstva, doživela pomembno preusmeritev. Na spletu so se namreč pojavili kakovostni posnetki vplivnih ljudi blizu leve politike, ki »potencialnim investitorjem« razlagajo modus operandi leve politične oblasti in svoj domet v teh spregah, o katerem bržkone nekoliko pretiravajo.
A bistveno je tu razgaljanje izjemno problematičnih, potencialno celo koruptivnih praks, ki se jih po trditvah ljudi na posnetkih poslužujejo vladajoči, od ljubljanskega župana Zorana Jankovića, do z njim tesno povezanega predsednika vlade Roberta Goloba, človeka, ki mu je »uspelo vzpostaviti vpliv na vse podsisteme v državi,« kot dobesedno ali posredno zatrjujejo praktično vsi do sedaj razkriti lobisti.
»Saj smo vsi gledali botra«
Najbolj sproščeno in neposredno sta ozadja razlagali pravnici Nina Zidar Klemenčič in Dominika Švarc Pipan.
Z Jankovićem je enostavno, on je močno koruptiven in pobere svojih 10 odstotkov, njegov sin pove, komu je treba nakazati denar in stvari se uredijo, prostodušno razlaga Zidar Klemenčičeva. Ter še, da ima vlada vpliv na policijo in pravosodje, zato se ljubljanskemu županu ne more nič zgoditi, ciklične zgodbe o hišnih preiskavah in sodnih postopkih pa so predstava za javnost.
Janković je imun na sodne postopke, karkoli proti njemu, tudi tisto, kar bi moralo uspeti, propade, podobno razpreda bivša ministrica za pravosodje v Golobovi vladi, Švarc Pipanova. V mestu pa stvari delujejo tako, da je treba donirati na določene račune, brez česar se stvari ne premaknejo, še dodaja.
Golobov prijatelj in pomembna figura v njegovi energetski mreži, Dejan Paravan pa sogovorniku zaupa namero po privatizaciji državnega GEN-I-ja, ki smo jo pred dnevi prvi ekskluzivno razkrili ravno na Zanima.me in tudi opisali, kako jo nameravajo izvesti.
Vse to so v resnici šokantne vsebine, a skoraj ne toliko v svojem sporočilu, saj v resnici zgolj pritrjujejo temu, kar o delovanju dobršnega dela leve politične garniture nekateri že vemo in dalj časa poročamo. Najbolj šokantno v tej zgodbi je ignoranca, sprenevedanje, zatiskanje oči, zavajanje in spreobračanje, ki se ga gredo tradicionalni mediji.
Na praktično nobeni od naslovnic dnevnega časopisja ali udarnih televizijskih špic niste mogli prebrati mastnih citatov iz posnetkov o korupciji oblasti. O Jankoviću kot človeku 10-ih odstotkov in Golobu kot o potencialnem privatizerju državnega Gen-I-ja. Ker se zadev ni dalo povsem ignorirati, so se osredotočili na iskanje »krivcev« za razkritja, posnete akterje pa prikazovali kot žrtve. Denimo Siol in Delo praktično enako: Na posnetkih tudi Nina Zidar Klemenčič: iztrgani iz konteksta in manipulativno premontirani. Ali MMC RTV: Kdo stoji za prisluhi in posnetki? Marjan Miklavčič opozarja na nacionalnovarnostni vidik. Itd. itd.
Relativizacija in preusmerjanje pozornosti na nebistveno s strani portala nacionalne RTV SLO:
Ti članki se niso znašli na osrednjem mestu v naslovnici, temveč med manjšimi objavami okoli nje, kot je primer Siola:
Jutro po objavi posnetka Dejana Paravana, ki potrjuje namero Golobovega kroga po privatizaciji državnega GEN-I-ja, sta naslovnici najbolj branih spletnih portalov zgledali takole:
in
Kako so mediji storili kolektivni samomor
Zamolčati zgodbo, ki tako smrdi po korupciji, zgolj zato, ker razgalja politično oblast, ki ti je blizu (oziroma imaš od nje koristi), ter puščice usmeriti v tiste, ki koruptivne prakse razkrivajo (ali celo namišljene naročnike!), je tako prozorno umazan manever, da bi moral pomeniti kolektivni samomor medijev in novinarjev, ki se tako obnašajo. Še posebej zato, ker se isti mediji v desetinah drugih podobnih primerov obnašajo povsem drugače – razkritja Assangea, Snowdna, ali doma – ko je pred volitvami 2008 prišel “veliki pok” s Finske – oddaja Resnica o Patrii, ter bolj sveže – prisluhe nekdanjemu ministru SDS-a Andreju Vizjaku, jih je kaj malo brigalo, kdo je izvajalec, kdo naročnik in kakšni so motivi.
Jasno, nezakonito prisluškovanje in snemanje je zadeva, ki jo je v tem kontekstu treba izpostaviti (čeprav tehtanje koristi javnega interesa včasih prevaga tudi na sodišču), kot tudi motive posnetkov v času predvolilne kampanje. Ampak vse to daleč zasenči njihova vsebina, ki opisuje “položaj, ki je zelo grozen,” in, če je povedano res, priča o “ugrabljeni državi”, citirajoč uglednega pravnika, dr. Rajka Pirnata.
No, to! pic.twitter.com/FsuTPSZG1w
— BojanPožar (@BojanPozar) March 13, 2026
Uroš Slak se je v oddaji 24 ur Zvečer osredotočil na srž problema, a je v tradicionalnih medijih zgolj redka izjema. In ker gre večinoma za medije v rokah dedičev rdečih nomenklatur (izraz Vesne Vuković iz enega od prisluhov), ki zaradi razvoja spletnih platform, podkastov in omrežij že tako ali tako izgubljajo doseg in vpliv, takšen odnos zgolj pospešuje njihovo pot v nepomembnost in obrobnost.
Po svoje gre za razumljiv preživetveni refleks partijskega sistema, ki se po vseh močeh trudi ohraniti na oblasti in za to uporablja vse kapacitete, lovke in vire. Pa vendar, če bodo volivci po vseh teh razkritjih (nekatere še čakamo!), ponovno izvolili obstoječo garnituro, bo to legitimizacija koruptivnega načina vladanja, tako rekoč podeljen blagoslov ugrabljeni državi, kot jo je poimenoval dr. Pirnat.
Ne blagoslova tovrstnih praks, slovenska demokracija nujno potrebuje njihovo poslednje maziljenje in dokončno smrt. Če ne se bomo v ponedeljek 23. marca zbudili v državi, za katero bo veljal še en Pirnatov citat: »Saj smo vsi gledali botra, a ne?«
En odgovor na “Posnetki in prisluhi o korupciji oblasti: Dobili smo resnico o partiji, medijski molk pa pomeni kolektivni samomor”
Pirnat ( dežurni komentator vsega) ali kdor koli drugi, zaradi mene sam nadškof, ki trdi, da je zaradi aktualnih prisluškovanj ( ki so sama po sebi kaznivo dejanje), Slovenija mafijska država, ne ve kaj govori.
Odrezane glave v postelji, likvidacije, pobiranje varščine, tihotapljenje mamil, orožje, izsiljevanje, podkupovanje policije in sodnega aparata………..predvsem pa krutost brez zavor, to je mafija.
Seveda so v vsaki družbi kriminalci. Če jih ne bi bilo ne bi potrebovali kazenskega zakonika. A zato Slovenija še ni mafijska država. Po vseh merilih je Slovenija med prvimi desetimi najvarnejšimi državami na svetu. En sam kriminalist v svoji karieri v nekem, recimo pol milijonskem mestu v ZDA reši toliko umorov, kot jih Slovenija ne spravi skupaj v zadnjih 100 letih.
Korupcija, seveda. A nič več, kot je to v EU “normalno”. Nikakor pa ni sistemske korupcije. Poglejte raje malo, kako deluje ameriški politični sistem : saj 1/3 njihovih senatorjev ima delnice v vojaško industrijskem kompleksu, kar pomeni, da z glasovanjem skrbijo, da delnice dobro kotirajo, da dobijo lepe dividende. To je sistemska korupcije. Ne moreš kandidirati, če nimaš milijonskih donatorjev, katerim si potem dolžan. Ne pa pri nas, ko preganjamo človeka, ki je kakega jurja vtaknil v žep.
Neko hvalisanje ob makaronih, ko naivno revo najdejo na levi nogi, še ni nič tako dramatičnega, da bi se zgražali. Kaj je pa v resnici rekla? In kaj potem? Kaj od tega je kaznivo? Neumno je, to že, a kaznivo?
Počasi, po 30 letih bi se že lahko navadili, da država ni samostanska skupnos pobožnih redovnikov. Veste kaj je v nekem intervijuju objavljenim pred cca 60 leti povedala prva predsednica Izraela Golda Meir ( Zlatka Mabovič, rojena v Kijevu), pišem po spominu, ” mislili smo, da bomo ( Izrael) država brez kriminala, brez revščine itd, a smo hitro ugotovili, da potrebujejo zapore, da imamo prostitucijo…..” No, njeno misel sem ujel, dobesedno pa tole ni bilo tako povedano. Je le 60 let od tega.
Ps: prisluhe imajo nekatsri duševni bolniki. Prisluškovanje pa je nekaj drugega.
Komentirajo lahko naročniki