Dobivamo spomenik osamosvojitvi, ki se trudi, da ne bi bil spomenik

Slovenija bo dobila spomenik osamosvojitve. V obliki droga z zastavo, napisa, ki ga še skrivajo kot da je geslo iz tajnega arhiva, in lučk po tleh, ki naj bi ponoči simbolizirale gibanje ljudi. Če k temu dodamo še dva milijona evrov rezervacije, dobimo umetniško diagnozo našega časa: zgodovino smo pripravljeni obeležiti, dokler je obeležje dovolj majhno, da ne meče sence na nikogar.

Zastava na drogu ni spomenik. Zastava je osnovna oprema države. To je, kot da bi ob 100 letnici gasilstva postavili hidrant in rekli, da smo ustvarili monumentalno pripoved o požrtvovalnosti. Talne lučke pa so posebej posrečene. Osamosvojitev, uresničitev stoletnih hrepenenj, pogum ljudstva, politična odločitev, ki jo je bilo treba tudi izpeljati, in to v razmerah, ko je bilo vse naravnano proti tebi, se zdaj prevede v atmosfero, ki je bližje ambientu za urbani tek, kot pa spominu na rojstvo države. Še malo, pa bo zraven QR koda za glasbeno podlago. Da bomo lahko ob lučkah poslušali, kako je “bilo lepo, ko smo bili enotni”.

Seveda razumem reakcionistične argumente. Trg republike je majhen, kulturno zaščiten, velike posege omejujejo, in klasičen spomenik bi bil “protiutež spomeniku revoluciji”. Torej bi kršil zaščito. Tu pa pride na plano tisti slovenski paradoks, ki ga živimo že trideset let: osamosvojitev je zgodovinski prelom, a v javnem prostoru se mora obnašati kot gost, ki se opravičuje, da sploh obstaja. Revolucija je stalni stanovalec, osamosvojitev je najemnik za določen čas, ki mora paziti, da ne opraska parketa. Podobno kot brezimenski »spravni« steber nedaleč stran.

Na plano pride tisti slovenski paradoks, ki ga živimo že trideset let: osamosvojitev je zgodovinski prelom, a v javnem prostoru se mora obnašati kot gost, ki se opravičuje, da sploh obstaja.

Kaj nam ta razpis pove? Da so revolucionarni kipi in njihova zaščitena podoba še vedno ovira, ko bi morali postaviti nekaj, kar bi bilo vredno osamosvojitve. Ne zato, ker bi se kdo bal estetike, temveč zato, ker se še vedno bojimo resnice. Slovenska zgodovina ni začela leta 1941, niti leta 1945, niti v petletki, niti v politični liturgiji, ki jo nekateri še danes ohranjajo kot državno religijo. Osamosvojitev ni bila dekoracija, bila je odklop od sistema, ki je znal vzdrževati red tako, da je človeka najprej zmanjšal. Najprej na razred, potem na številko, na koncu na tišino.

In zato je simbolno povsem logično, da osamosvojitev pod to vlado dobiva spomenik, ki se na vse pretege trudi, da ne bi bil spomenik. Da ne bi bil preveč pokončen. Da ne bi bil preveč jasen. Da ne bi bil preveč viden. Da ne bi bil preveč slovenski. Da ne bi bil preveč resen. Da ne bi koga spomnil, da je bila svoboda izbor, ne pa samoumevnost.

Pri tem, da se bo ob vsakem protestu pred parlamentom hodilo po »spomeniku« osamosvojitvi – torej simbolno zatiralo demokratične spremembe v senci spomenika revoluciji, ki bo še vedno »bdel« nad osamosvojitvijo. Spomeniki velikim dejanjem so z namenom visoki, nad ljudmi. Da jim dvigajo pogled, da jih dvigujejo k nebu. Da so vidni. Ne pa na tleh, skriti pod prilepljene žvečilke in odvržene cigaretne ogorke.

Tisti, ki so nekoč branili mit z nasiljem, z zapori, z zastraševanjem, z izbrisom imen in grobov, danes mit branijo drugače. Z oblastjo. Z zakonodajo. Z mrežami. Z moraliziranjem. Z birokracijo, ki zna iz vsake zdrave pobude narediti “tveganje” in iz vsakega poguma “problematičnost”. To ni več prisila s puško, to je prisila s pravilnikom. Rezultat je podoben: narod ne diha resnično svobodno, ker je ves čas v položaju, ko mora najprej prositi za dovoljenje, da bi bil to, kar je.

In tu se naveže še širša slika, ki je ne moreš spregledati, če si pošten. Dediči nekdanjih aparatčikov danes prodajajo revščino v enakosti kot pravičnost, opustošenje podeželja kot ekologijo, in stagnacijo kot “trajnost”. Meritokratski razvoj je sumljiv. Podjetnost je moralno vprašljiva. Obdelano podeželje je skoraj ideološko sporno, ker diši po lastnini, po odgovornosti, po redu. Osamosvojitev pa je bila ravno to: odločitev za red, ki izhaja iz svobode, ne iz strahu. In za državo, ki naj služi ljudem, ne pa pripovedi.

Osamosvojitev pod to vlado dobiva spomenik, ki se na vse pretege trudi, da ne bi bil spomenik. Da ne bi bil preveč pokončen. Da ne bi bil preveč jasen. Da ne bi bil preveč viden. Da ne bi bil preveč slovenski.

Spomenik bi povedal preveč

Zato je zadeva z lučkami več kot estetska nerodnost. Je politična izpoved. Ne bomo vam dali spomenika, ker bi spomenik povedal preveč. Spomenik bi izrekel, da je bila osamosvojitev prelom s totalitarno logiko. Spomenik bi zahteval vrednotno jasno držo do preteklosti. Spomenik bi rekel, da je demokratična država več kot nadaljevanje prejšnjega sistema z drugo barvo fasade. To pa je pri nas še vedno nevarna misel.

Kaj bi si osamosvojitev zaslužila? Spomenik, ki ni sramežljiv. Ki pove, da je šlo za uresničitev stoletnih sanj. Da je šlo za pogum politične odločitve. Da je šlo za sposobnost Demosa, da odločitev izpelje z najmanj žrtvami, kar je samo po sebi civilizacijski dosežek. Da je šlo za trenutek, ko je narod stopil iz vloge objekta v vlogo subjekta. To je monumentalna vsebina. In monumentalna vsebina ne more živeti v talni razsvetljavi.

Če že ne moremo, ali ne smemo, ali se ne upamo, na Trgu republike postaviti nečesa, kar bi bilo resnično dostojno, potem predlagam vsaj nekaj terapevtskega realizma. Naj desni župani po državi začnejo vračati časovnico narodu. Ulice, trge, obeležja. Ne zato, da bi brisali druge, temveč da bi razredčili monopol ene pripovedi. Poimenujte kaj po prvi narodni vladi 1918. Po generalih soške fronte. Po srednjeveških gospodih, po kulturnikih, po dobrotnikih, po ljudeh, ki so gradili in ustvarjali. Naj javni prostor končno pokaže, da smo narod z dolgim spominom, ne pa skupnost, ki se začne in konča pri eni ikoni.

Osamosvojitev je bila dejanje odraslosti in doraslosti večine naroda. Ta spomenik, vsaj po opisu, pa deluje kot dekoracija za otroški rojstni dan države, kjer so baloni pomembnejši od zgodbe. Zastava na drogu, lučke po tleh, napis brez razkritja. Skoraj bi rekli, da je to popoln povzetek naše tranzicije: osamosvojili smo se, osvobodili sence revolucije pa še vedno ne. In potem se čudimo, da se narod ob tem ne počuti pokončno, ampak samo lepo osvetljen v enaki pohlevnosti.