Koliko svobode prenese narod, ki je pozabil, zakaj jo je hotel?

Vsako leto junija slišimo iste vzhičene besede: praznik. Državnost. Ponos. In vsako leto isto tišino, ko pride na vrsto vprašanje: koliko teh vrednot sploh še živimo?

Osamosvojitev je bila dejanje duha. Bila je moment, ko smo nehali čakati, da nas kdo drug reši. Ko smo vedeli, kdo smo in kaj hočemo: svojo državo, lasten glas, življenje brez tutorstva Beograda, Moskve ali Bruslja. Danes pa imamo samostojnost brez vsebine. Državo, ki obstaja, a se ne zna več odločiti. Ljudstvo, ki je zmagalo, pa se zdaj ne zna več upreti.

Zastava še visi, besede še krožijo, a vse bolj je jasno vrednote osamosvojitve niso izginile. Bile so pregnane. Iz javnega prostora, iz šol, iz spomina. Zamenjale so jih parole: vključevanje, čustvena varnost, odprta družba. Prazne fraze brez narodne substance. Praznovanje brez poguma.

Tisti, ki so takrat govorili, da gre za razbijanje Jugoslavije, danes vodijo proslave. Tisti, ki so v samostojnosti videli provincialni zdrs, danes zasedajo državne funkcije. In tisti, ki so državo nosili na plečih, so postali sumljive figure, tarče pregona, ali pa jih vljudno prezrejo.

Osamosvojitvena elita je izrinjena. Domoljubje je postalo sumljivo. Pogum se enači s populizmom. In odgovornost z obsojanja vrednim elitizmom. Vrednote, ki so nekoč osvobodile narod, danes ogrožajo sistem, ki raje vlada po principu: manj svobode, manj odgovornosti, več kontrole.

Zloraba vrednot osamosvojitve

Poglejmo davčno politiko: kaznuje delo, nagrajuje brezdelje. Poglejmo družinsko politiko: razgrajuje vez med materjo, očetom in otrokom. Poglejmo šolstvo: ne uči, ampak prepričuje. Poglejmo državno upravo: ne služi državi, ampak jo razjeda od znotraj. Poglejmo sodstvo: ne išče resnice, ampak interese določenih klik. Poglejmo medije: ne informirajo, ampak oblikujejo mnenje. Vse to ni samo oddaljevanje od vrednot osamosvojitve. To je njihova zloraba.

Slovenija ni padla v apatijo sama od sebe. Bila je potisnjena vanjo. In tisti, ki so to storili, zdaj praznujejo praznik, kot da je njihov. Kot da niso ob osamosvojitvi jamrali, da gre za »provincializem«, da gre za »razbijanje Jugoslavije«, da gre za »nepotrebno provokacijo«. Kot da niso isti ljudje kasneje zatrjevali, da je bilo v Jugoslaviji vseeno bolje. Ter si ta mit v zadnjih letih vedno bolj predrzno ponavljajo.

Ne. Ni bilo boljše. Podreditev ni vrlina, je sramota. In tisti, ki danes govorijo o »žalostni tranziciji«, so tisti, ki so jo krojili. Vrednote osamosvojitve niso izginile same. Bile so izgnane.

Če jih hočemo nazaj, jih moramo izkopati na plano. Iz šolskega kurikuluma. Iz arhivov. Iz resnice. In iz nas samih. To ne pomeni povratka v preteklost. Pomeni le, da vemo, od kod prihajamo. In zakaj smo šli. Ker brez tega tudi ne vemo, kam gremo.

Če smo se uprli nadzoru Beograda, danes ne moremo tiho pristajati na nadzor lastne države. Če smo takrat želeli imeti državo, zdaj ne moremo pristati na to, da nam jo odtujijo po kosih – z zgrešenimi usmeritvami, notranjo cenzuro in ideološko razgradnjo narodnega tkiva. Država brez naroda je samo birokratska enota.

To ni tranzicija. To je povratek. V novo varianto stare podreditve tokrat z več ekranov, več seminarjev, več nadzornikov vedenja in čustev. In ljudstvo, ki je nekoč vstalo s puško v roki, danes podpiše soglasje, da se mu izklopi ogrevanje za »skupno dobro«.

Ti Slovenci

Rešitev ni nostalgija. Rešitev je celovita zgodovinska zavest. Slovenci nismo padli z neba leta 1941 in ne vstali iz pepela leta 1945. Smo narod, ki je v krščanski Evropi sooblikoval obrambo pred osmansko nevarnostjo pri Sisku, kjer so Kranjci branili vrata Evrope. Imamo Primoža Trubarja, Janeza Vajkarda Valvasorja,… Zoisa, Vodnika, Linharta in Kastelca, ki so vedeli, da narod ne more obstajati brez kulture. Imamo Škofa Slomška, ki je govoril o svetosti domovine, in Mahniča, ki je branil duha pred pohabljanjem razuma. Pa Kreka, Korošca, Aljaža,…Imamo Ivan Cankarja, ki je kljub vsem svojim dvomom verjel v slovensko dušo. Imamo vojake generala Maistra, ki so s puško ubranili Maribor. Imamo tigrovce, ki so sanjali o slovenski Primorski. Imamo Ehrlicha, Maleharja, Kokalja, dediščino stražarjev, Slovenske legije itd. Imamo intelektualce, ki so v času socializma tvegali svobodo za resnico. Imamo izseljensko ter zamejsko skupnost in njihovo zgodbo. Imamo duhovnike, ki so med vojno ščitili ljudi, in imamo domoljube, ki so se po vojni uprli režimu, čeprav so vedeli, da jih bodo pokopali brez imena.

Imamo zgodovino, ki ni linearna, ampak bogata. Tragična, a vredna spoštovanja. In dokler bomo nanjo gledali skozi razredna očala, ki prepoznajo le levičarsko narativo, bo zadnja žrtev vedno ista – prihodnost. Narod, ki ne zmore objeti vseh svojih korenin, bo prej ali slej podrl tudi lastno krošnjo. Ko narod izgubi svojo celovito zgodbo, ne ve več, kam gre. In ceno za ta izgubljeni kompas ne plačuje ideologija, temveč vsak državljan – z zgrešenimi političnimi, gospodarskimi in kulturnimi smermi, ki namesto prihodnosti obujajo stare zablode.

Osamosvojitev ni le spomin. Je zaveza. In dokler bomo praznovali tisto, česar se bojimo živeti, ne bomo imeli ne države ne svobode. Imeli bomo upravno enoto brez hrbtenice. In volkove, ki se bodo pasli na njen račun.

Dovolj je floskul. Slovenci smo že dokazali, da smo si svobodo sposobni izboriti. Zdaj se moramo le še spomniti, zakaj. In si to znova drzniti zahtevati. Brez poguma ni naroda.