Ali si Golob sploh želi sestaviti koalicijo?

Pri zlaganju kaotične koalicijske sestavljanke, ki so jo dodobra premešale minule volitve, so oči javnosti še vedno uprte v relativnega zmagovalca, Roberta Goloba.

Ta pa vleče poteze, ki ga, prej kot k sestavi zloženke, peljejo k še večji destrukciji. Naključno ali ne – odgovor na to pride v drugem delu članka – Golobov ključen problem ostaja isti, kot smo ga pri njemu spoznali že v prejšnjem mandatu: da njegove besede v resnici nimajo nobene vrednosti in teže – oziroma kot se je v minulih letih izkazalo, pogosto stvari počne v nasprotju z izrečenim. In drugič, kar se kristalizira predvsem v teh pogajanjih, ko se, za razliko izpred štirih let, mora potruditi, da v svojo koalicijo dobi raznorodne partnerje: da je navajen poslušati le sebe in nikogar drugega.

Kaj s tem mislimo: osnova uspešnega pogajanja je natančno prisluhniti tistemu, ki ga želite pridobiti in dogovarjanje peljati tako, da se pri tem počuti upoštevan, razumljen in kolikor se da uslišan. Le na ta način se ustvari zaupanje, ki je osnovno vezivo za sklenitev posla.

Ali temu sledi tudi glavni protagonist sestavljanja bodoče koalicije? Poglejmo: če se SD in Levica še iz prejšnjega mandata ponujata kot samoumevni koalicijski partnerici, Golob za sestavo koalicije potrebuje vsaj dve od treh strank, ki so nadele ime “tretji blok”.

Demokrati in Resnica, ki se smatrata za stranki, ki bosta na koncu določili barvo bodoče vlade, sta podali jasna pogajalska izhodišča: zaradi programskih razlik se ne vidita v skupni koaliciji s stranko Levica. Je to za Goloba problem? Do neke mere nedvomno, saj je ravno Levica bila v minulem mandatu Golobova najtesnejša zaveznica – v jeziku nekaterih analitikov – lojalni satelit Gibanja Svobode. Po drugi strani pa, če koalicijskega partnerja z levim potegom zamenja za dvojec z druge strani, ne pridobi zgolj 6 poslancev (6+5 namesto 5) in s tem absolutne večine (46), temveč dobi raznovrstno vlado, točno takšno, kot Golob trdi, da jo hočejo volivci.

Oziroma: “volivci so jasno izrazili, da si ne želijo ne izključno desnosredinske ne izključno levosredinske vlade, temveč si želijo povezovanja in sodelovanja,” so sinoči zapisali v Gibanju Svoboda.

Želi dogovor ali išče izgovor?

Če torej res verjame v to, kar govori, obenem pa si v koaliciji iskreno želi dve stranki, ki ne sodita v njegovo levo sfero, zakaj ignorira njuno enotno stališče, da se v vladi z Levico ne vidita?

Več kot to. Ne samo, da Golob ne posluša potencialnih partneric, ki se udeležujeta njegovih sestankov, na katerih skuša sestaviti koalicijo. Gladko ignorira tudi večkrat jasno izraženo stališče trojčka NSi+SLS+Fokus, da se v njegovi vladi ne vidijo, ker z Gibanjem Svoboda “ne delijo skupnih vrednot” in se “bistveno razlikujejo v programskih ciljih”,  temveč se zavzemajo za oblikovanje “stabilne in razvojno usmerjene desnosredinske vlade”.

In vendar, ko Golob pripravi ministrski razrez njegove fiktivne vlade, tri ministrska mesta pripiše trojčku, kateri ga je pred tem že vsaj trikrat jasno in glasno zavrnil, obenem pa ga za večino sploh ne potrebuje. In Golob jih rine zraven z obtožujočim tonom, naj “prisluhnejo jasno izraženi volji ljudi ter se udeležijo ponujenih pogovorov za prihodnost Slovenije.”

Vsak strokovnjak za pogajanja bo povedal, da je pristop Svobode k prepričevanju potencialnih partnerjev za sodelovanje ravno nasproten od tistega, ki ima možnosti za uspeh. Verjeti, da se izkušeni menedžer, ki se celo življenje “cenka” okrog cen elektrike, tega ne zaveda in se nevede obnaša kot največji pogajalski zelenec, je zelo naivno.

To pa priča, da se Golob v resnici ne pogaja, temveč pripravlja teren, da za lasten neuspeh sestave koalicije okrivi “destruktivne” manjše desnosredinske stranke, ki niso razumele zgodovinske potrebe po “vladi narodne enotnosti”. Kar je s predhodnim izključevanjem največje stranke s podporo skoraj tretjine volilnega telesa tako ali tako oksimoron sam po sebi.

In za konec še ena resnica, ki jo Golob uporablja ravno v nasprotnem smislu: če bi res prisluhnil javno izraženi volji ljudi, bi kot vodja koalicije 53-ih glasov iz prejšnjega mandata, ki je od volivcev pričakoval oz. praktično zahteval ponovitev še enega, a jih dobil le 40, priznal poraz.

Na volitvah izražena volja ljudi je jasna in nedvoumna sprememba političnega programa na čelu države, ne samo v vsebinskem smislu, temveč tudi v sestavi in barvi bodoče koalicije.

Na volitvah izražena volja ljudi je jasna in nedvoumna sprememba političnega programa na čelu države, ne samo v vsebinskem smislu, temveč tudi v sestavi in barvi bodoče koalicije. Ta ima v programski sorodnosti, ko gre za gospodarstvo, davke, zdravstvo in boj proti korupciji, v parlamentu 48 glasov. Edina ovira za njen nastanek je en sam človek, ki pa hkrati k njej prispeva največ svojih poslancev.

Ta paradoks je vzrok za glavobol na eni in tlečo iskrico upanja na drugi strani, da vendarle še ni vse izgubljeno. In najtehtnejši argument za sicer malo verjetne, a ne nemogoče predčasne volitve. V vsakem primeru pa razlog, da se bomo Slovenci nove vlade še načakali, ko pa jo vendarle dobimo, pa bo, prej kot trdna, majava in krhka.