5 resnic, ki jih je referendum potegnil izpod preproge

V preteklih tednih smo veliko govorili o starosti, bolezni, smrti … To je tema, ki se ji sicer praviloma raje izognemo in jo odrivamo nekam daleč v prihodnost. Seveda se dejstva, da nas to vse čaka, razumsko zavedamo, a nekako povprečen človek srednjih let vztraja v miselnem stanju tistega duhovnika, ki je pridigal: »Vsi bomo nekoč umrli, morebiti celo jaz.«

Dokler nam starost, bolezen, smrt … sama ne potrka na vrata.

Dobra stran minulega referenduma je v tem, da so preko debate ZA-PROTI prišla do javne zavesti nekatera dejstva, ki smo jih dolgo pometali pod preprogo. Oglejmo si jih:

1. Ljudje se bojijo starosti, umiranja, smrti 

Referendumske debate so pokazale, da se mnogi ljudje bojijo starosti, bolezni in smrti, kar je sicer načeloma univerzalen človeški strah. Toda pri nas gre še nekoliko globlje, v smislu skrbi, da ne bo poskrbljeno zame in predvsem skrbi, da ne bom nikomur v breme. Te stiske so realne in neumno bi bilo trditi drugače.

2. Državni servis deluje le delno

Država naj bi s svojim servisom dolgotrajne oskrbe, ki je sicer še vedno v porodni sobi in jo zaskrbljeno opazuje vse več porodničarjev skuša nadomestiti skrb in pomoč, ki se je tisočletja odvijala na ravni družine in sorodstva. Čeprav je tovrstna storitev nujno potrebna, pa je videti, da je zastavljena zelo površno, da ne rečemo naivno, da bo stala zelo veliko denarja in ne bo pa nudila celostne rešitve težav. Dejansko bo državljanom nekoliko olajšala hiranje, namesto da bi ga z modrim načrtovanjem preprečevala.

3. Paliativa ni dostopna vsem

Drugo dejstvo, ki smo se ga v preteklih tednih zavedeli zelo jasno je to, da je v Sloveniji paliativna nega šele v povojih in je v polnosti, vsem in 24/7 trenutno dostopna le na Gorenjskem. Kot je v nedavnem intervjuju povedala vodja edine mobilne paliativne enote v Sloveniji, zdravnica Mateja Lopuh, kakovostna paliativna oskrba zagotovo ni tista, “kjer ob treh popoldne zapreš specialistično enoto, naročiš svojcem, naj kličejo dežurnega, ali vse prepustiš osebnemu zdravniku. Kakovostna paliativa pomeni resnično stalno razpoložljivost za bolnika in družino. Ko imajo težavo, greš tja. Kontinuiteta in odzivnost sta ključni.”

4. Denar se meče skozi okno

5. Naloga države je držati varnostno mrežo, ne lestve 

Naloga države bi morala biti predvsem v tem, da omogoča dobre pogoje, da si lahko vsak državljan sam, z lastnimi sposobnostmi na trgu zgradi kvalitetno življenje in pa, da vzpostavi zanesljivo varnostno mrežo, ki ujame tiste, ki jim spodleti in se zaradi različnih razlogov znajdejo v stiski. Ena od teh sta gotovo bolezen in onemoglost v starosti. Danes pa naša država z visokimi davki kaznuje delovne in ustvarjalne ljudi, ki jim je uspelo na trgu in z njihovim prispevkom omogoča pogoje za plezanje po karierni lestvici tisoč in enemu političnemu simpatizerju. Z preveč splošno in neučinkovito konkretno pomočjo ljudem v stiski, pa pravzaprav vzdržuje predvsem kline na prej omenjeni karierni lestvi.

Upravičeno se lahko vprašamo ali si naša država sploh želi samostojnih, samozavestnih, sposobnih državljanov, ki sami načrtujejo svoje življenje in tudi starost. Ali pa si želi odvisnih in pasivnih državljanov, ki držijo glavo tik nad površjem in jih je mogoče za majhen denar kupiti s kakšnim predvolilnim bombončkom, ki jim nekoliko olajša življenje v tistem trenutku.