Zahod molči, medtem ko v zibelki civilizacije izginja krščanstvo

Nekoč jih je bilo v Iraku 1,4 milijona. Danes jih je komaj 100.000. Juliana Taimoorazy, ustanoviteljica Iraško-krščanskega humanitarnega sveta in dvakratna nominiranka za Nobelovo nagrado miru, razlaga, zakaj grozi eni najstarejših krščanskih skupnosti na svetu dokončna izginotje – in zakaj Zahod tega ne jemlje resno.

Malo pred islamsko revolucijo v Iranu, leta 1979, je Asircev po vsem Bližnjem vzhodu živelo milijone. V Iraku so leta 1990 predstavljali osem odstotkov celotnega prebivalstva. Danes je njihov delež padel pod pol odstotka. To ni posledica enega samega zgodovinskega obrata, temveč dolgega, sistematičnega procesa, ki ga Taimoorazy brez ovinkarjenja poimenuje genocid.

Asirka po rodu, rojena v Iranu, govori v imenu skupnosti, ki danes šteje le še okrog dva milijona in pol posameznikov po vsem svetu – govorcev neo-aramejščine, živega jezika, v katerem odmevata dve tisočletji krščanske tradicije.

Taimoorazy opozarja, da današnja kriza ni nov pojav, temveč del dolgotrajnega procesa, ki sega stoletja nazaj. Po njenem mnenju gre za “počasen, fragmentiran genocid”, ki se ne kaže le v fizičnem nasilju, temveč tudi v izginjanju jezika, kulture in zgodovinskega spomina.

Poseben problem predstavlja zakonodaja, ki omejuje versko svobodo, ter politični sistem, ki kristjanom pogosto onemogoča resnično zastopstvo. V severnem Iraku pa se pojavlja tudi vprašanje identitetnega izbrisa, saj se Asirce pogosto označuje kot “kurdske kristjane”, kar briše njihovo zgodovinsko identiteto.

Pomembno vlogo pri poslabšanju razmer pripisuje tudi zahodni politiki, zlasti po invaziji na Irak leta 2003. Po njenih besedah so bile asirske skupnosti pogosto obravnavane kot strateško nepomembne, zaradi česar so bile njihove stiske prezrte.

Kljub temu obstajajo tudi znaki upanja. Med mlajšo generacijo Asircev se krepi zanimanje za ohranjanje jezika, tradicije in verske dediščine. Organizacije, kot je Iraško-krščanski humanitarni svet, pomagajo z neposredno humanitarno pomočjo, podporo malim podjetjem in obnovo skupnosti.

Največji izzivi danes ostajajo revščina, uničena infrastruktura, pomanjkanje zdravstvene oskrbe in množično izseljevanje. Brez konkretnih ukrepov mednarodne skupnosti – od pogojevanja pomoči do zaščite verskih pravic – obstaja resna nevarnost, da bo krščanska prisotnost v regiji, kjer je nastala, izginila.

Kot opozarja Taimoorazy, zaščita teh skupnosti ni vprašanje dobrodelnosti, temveč odgovornosti. Vprašanje pa ostaja: ali bo svet ukrepal pravočasno – ali šele, ko bo prepozno?