Koalicijski dribling: pogum manjših strank bo odločil vlado

Ko premier objavi video, da “pomiri svojo stran”, je to približno tako, kot ko ti kapitan na letalu reče, da ni razloga za paniko, in pri tem z eno roko drži mikrofon, z drugo pa že zapenja padalo. Lahko mu verjameš, seveda. A telo ti že pove, da je turbulence več kot v njegovih stavkih.

Robert Golob je stopil pred instagram kamero in razložil, da je “volja volivcev jasna”. Najbrž je res. Samo ne na način, kot to predstavlja on, kot bi bil še vedno v letu 2022, ko je imel mandat za samodrštvo, mediji pa so mu odpirali vrata kot varnostnik v klubu, ko pride lastnik.

Volja volivcev je letos jasna drugače. Razmerje moči je bolj neugodno zanj, kot bi si želel priznati. Če je treba pomirjati, pomeni, da se nekdo v ozadju ne počuti pomirjeno. In če se ne počuti pomirjeno Sončni kralj, je to običajno znak, da je s soncem nekaj narobe. Vsaj za njegov ego. Uresničujejo se njegovi najhujši strahovi: da bo za vlado potreben kompromis. In če je potreben kompromis, to ni več njegova vlada. To je vlada, v kateri bo moral sončni kralj priznati, da sonce ni njegova lastnina.

Golob danes govori o jasni volji volivcev, kot da je volja volivcev eno samo veliko hvalospevno pismo z naslovom: “Dragi Robert, prosim, nadaljuj.” V resnici pa je volja volivcev precej bolj slovenska, kar pomeni protislovna. Na eni strani je utrjen duopol, na drugi strani pa utrujenost od njega. Na eni strani je želja po “anti-Janša” refleksu, na drugi strani pa realnost, da je “anti-Janša” motor, ki se vžge samo, če ga nekdo vsak dan politično kuri. In letos je bilo kurjenja ogromno. A to ne spremeni dejstva: Golobov blok je oslabljen. In zdaj poskuša to oslabelost prevesti celo v moralno moč.

Tu se začne koalicijski dribling. Golob hoče igrati igro, kot da je še vedno v napadu, v resnici pa je v obrambi. In zato potrebuje isto, kar vedno potrebuje obramba brez dovolj igralcev: okvir, v katerem je nasprotnik moralno diskvalificiran. Ta okvir je slovenski politični standard: narodna enotnost brez enega dela naroda. Demokracija brez enega dela volilnega telesa. To ni enotnost. To je selekcija.

Golob hoče igrati igro, kot da je še vedno v napadu, v resnici pa je v obrambi. In zato potrebuje isto, kar vedno potrebuje obramba brez dovolj igralcev: okvir, v katerem je nasprotnik moralno diskvalificiran

Zato je njegova povolilna retorika tako čudno dvojna. Na površini je državotvoren. Pod površino je izključevalen. Vabi k sodelovanju, a hkrati določa, kdo je “dobronameren” in kdo “demokratičen”. V prevodu: kdo je primeren, da se ga vključi v oblast, in kdo je primeren, da se ga obdrži v moralni karanteni. In tu se začne prava drama. Ne pri SDS, ki se zdi presenetljivo mirna. SDS je v zavetrju, dela svoje, preverja teren, čaka. Ne daje vtisa panike. Ne rabi samopomiritvenih nastopov. To je prvi indikator, kdo ima trenutno več manevrskega prostora.

Prioritete za en mandat

Resnična zgodba se piše pri NSi, Logarju in Stevanoviću. Tam se vsak dan bolj zavedajo dveh stvari. Prvič, svoje moči. Drugič, svoje odgovornosti do volilnega telesa. In tu Golobov okvir začne delovati kot stiskalnica. Na eni strani imajo mandat volivcev, ki jih ni poslal v parlament zato, da bi bili rezervna pnevmatika levi vladi. Na drugi strani doživljajo pritiske osrednjih medijev, ki jim dopovedujejo, da je politična normalnost samo ena, in da je vse drugo “skrajnost”. Ta okvir je življenjsko pomemben za levico, ker ji daje moralno nadvlado brez vsebinske prepričljivosti. Dokler je Janša absolutno zlo, lahko Golob ostane relativno dobro. Ko pa ta okvir odpove, se začne govoriti o programih, prioritetah, številkah in interesih države. In tam Golob ni več sončni kralj.

Poenotenje okrog programov je v resnici jasno kot beli dan. Če bi se odmaknili od te umetne moralne geometrije in se vprašali, kaj je modro za narod in državo, bi se dalo relativno hitro določiti nekaj prioritet, ki so dovolj za en mandat. Gospodarska rast, racionalizacija države, davčno razbremenjevanje dela, varnost, migracije, zdravstvo, demografija. To je dovolj velik zalogaj, da se štiri leta ne bi dolgočasili. To je tudi dovolj konkretno, da bi se dalo preveriti, kdo govori in kdo dela. In to je dovolj “državotvorno”, da bi se izognili konjskemu trgovanju, ki ga vsi zdaj teatralno obsojajo, v ozadju pa že tečejo kupčije.

Gospodarska rast, racionalizacija države, davčno razbremenjevanje dela, varnost, migracije, zdravstvo, demografija. To je dovolj velik zalogaj, da se štiri leta ne bi dolgočasili.

A tukaj je težava: pri politiki ena in ena nikoli ni dve. Pri politiki je ena in ena pogosto kariera. Pogosto strah. Pogosto zamera. Pogosto pohlep. Pogosto potreba po tem, da te osrednji mediji ne razglasijo za izdajalca. V Sloveniji je to najbolj iskana valuta za mlajšega politika: medijski mir. In ravno zato so predvolilna izključevanja tako strupena. Niso bila moralna drža, bila so investicija v mir. Zdaj pa je treba to investicijo unovčiti, in izkaže se, da je unovčenje boleče.

Za Logarja in Stevanovića bi morala biti stvar jasna

Če Logar in Stevanović želita ostati zvesta temu, kar sta prodajala, imata v resnici samo eno realistično smer. Ne moreš graditi identitete na antimigracijskem in propodjetniškem programu in potem sedeti v isti vladi z Levico, ki bi podjetništvo najraje regulirala do zadnjega diha. Če to storiš, nisi pragmatik. Si izdelek. In sistem izdelke kupuje, dokler so uporabni. Zato bo naslednjih nekaj tednov test, ali bo srednja politična generacija premogla dovolj modrosti in spretnosti, da pripluje do desnosredinske koalicije in pogodbe, ki bo držala štiri leta. Ne zato, ker bi bila ta koalicija romantična. Ampak zato, ker je edina, ki ima možnost, da vsaj približno spoštuje razmerje volje volivcev, kot se je dejansko izrazila.

Naslednjih nekaj tednov bo test, ali bo srednja politična generacija premogla dovolj modrosti in spretnosti, da pripluje do desnosredinske koalicije in pogodbe, ki bo držala štiri leta

Slovenija ne potrebuje koalicijskega driblinga. Potrebuje koalicijsko odraslost. In odraslost se začne tam, kjer politika preneha igrati na moralne etikete in začne govoriti o tem, kaj je mogoče, kaj je nujno in kaj je pošteno do ljudi, ki so volili. Če se bomo spet ujeli v okvir izključevanja in medijskega discipliniranja, bomo dobili vlado, ki bo obstajala iz strahu ter oblastiželjnosti. Če pa bodo manjše stranke našle pogum, da se odpovedo udobju tega okvirja, bomo morda prvič po dolgem času dobili vlado, ki bo obstajala zaradi programa.