Izredni vrh Evropskega sveta, sklican po zaostritvi odnosov med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike, se je končal brez konkretnih ukrepov ali strateškega premika. Kljub ostrim besedam o resnosti razmer in pritiskih iz Washingtona – vključno z grožnjami s carinami in teritorialnimi zahtevami glede Grenlandije – je Bruselj znova izbral pot simbolične enotnosti in politične pasivnosti, za European Conservative piše novinar in analitik Javier Villamor.
Visoka predstavnica za zunanjo politiko Kaja Kallas je ob prihodu na vrh opozorila, da poslabšanje odnosov med zavezniki koristi le Rusiji in Kitajski. Vendar pa je hkrati zavrnila kakršno koli strukturno spremembo politike, češ da EU ne bo “vrgla stran 80 let dobrih odnosov”. Villamor poudarja, da Bruselj zamenjuje stabilnost z inercijo, kar Washingtonu omogoča nadaljevanje pritiska brez strahu pred posledicami.
Slovaški premier Robert Fico je vrh označil za “izjemno drago večerjo” in javno pod dvom postavil relevantnost evropske diplomacije. Izpostavil je poročila, da ameriški državni sekretar Marco Rubio vztrajno zavrača srečati se s Kallasovo:
“Če ameriški državni sekretar Marco Rubio večkrat zavrne srečanje s Kajo Kallas, kaj šele konstruktivno nesoglasje z njo, čemu potem sploh služi njena služba?” se je vprašal Fico.
Posebno pozornost naj bi vzbujala drža predsednice Evropskega parlamenta Roberte Metsole, ki je kljub napetostim pozvala k nadaljevanju ratifikacije trgovinskega sporazuma z ZDA. Ta naj bi EU dolgoročno postavil v podrejen položaj, saj bi utrdil neenakopravne carinske pogoje. Sprejemanje neugodnih dogovorov v imenu kratkoročne stabilnosti pa utrjuje vtis, da pritisk na Bruselj deluje.
Sklepna ocena je jasna: dokler se bo EU na krize odzivala le z deklarativno enotnostjo in brez vsebinskih sprememb, bo ostala predvidljiv, reaktiven in ranljiv akter. Dogajanje okoli Grenlandije ni bilo izjema, temveč opozorilo na prihodnje izzive, občutek olajšanja po vrhu pa prej znak sprijaznjenosti kot moči.
En odgovor na ““Veliko hrupa za nič”: Zakaj je bil krizni vrh v Bruslju le “draga večerja” brez hrbtenice”
Tokrat ima za spremembo avtor prav.
Ne , ni nam pomoči. kako naj neumen človek reformira samega sebe, če je pa neumen? Misija nemogoče. neumen je pa tudi tisti politik, ki zase misli, da je pameten. Na primer tam v ZDA. Država je infrastrukturno v razsulu, fentanilska kriza in druge droge v galopu, woke ideologija je uničila še tisto malo kohezije med prebivalstvom, kot je jo sploh še od ustanovitve bilo, na deset tisoče brezdomcev, lačnih in bolnih, oropanih vsega dostojanstva… On pa rešuje fatamorgana probleme.
ZDA nimajo niti ene same hitre železnice. Njihovo želežniško omrežje je podobno ex jugoslovanskemu ( s tem, da danes Srbija gradi hitro železnico do Budimpešte). Med tem, ko je Kitajska najprej svojih cca. 800 000 000 ljudi spravila iz lakote in jim dala stanovanje in šele potem šla v ekonomsko ekspanzujo. In tudi ni toliko nora, da bi po svetu vzdrževala cca. 700 vojaških baz . Ima denar za kaj bolj pametnega. Ne, ni nam pomoči!
Komentirajo lahko naročniki