Je pri pisanju Zakona o dolgotrajni oskrbi sploh kdo pomislil na infrastrukturo? 

Dolgotrajna oskrba je v minulih tednih, vsaj za nekatere, zaživela tudi v praksi. Z denarjem, ki ga vsak mesec pobirajo od davkoplačevalcev se da narediti marsikaj. In upajmo, da bo po številnih poporodnih težavah, ki jih trenutno še ima, vseeno sčasoma zaživela kot realna pravica, ki bo izboljšala kvaliteto starosti konkretnim ljudem. Vendar bo za to potrebno urediti še marsikaj drugega, na kar so snovalci zakona pozabili.

Rad bi ostal doma …

Starost ni dober čas za spremembe in večina ljudi si želi svojo starost preživeti v domačem okolju. Temu naj bi bila dolgotrajna oskrba tudi namenjena. S pravico do raznoraznih storitev bi naj ljudem olajšala starost, podaljšala samostojnost in tako omogočila, da ostanejo v svojem domačem okolju. S tem bi naj bil razbremenjen tudi sistem domske oskrbe.

A ko pravica do dolgotrajne oskrbe stopi iz zakona v resnično življenje, se najprej zaleti v nekaj zelo konkretnega: to so stopnice, pragovi, ozke kopalnice, kadi, drseče ploščice, dotrajane napeljave in stanovanja v nadstropjih brez dvigala. V praksi bo marsikje prav neprimerno bivalno okolje razlog, da bo dolgotrajna oskrba na domu za mnoge ostala le na papirju.

Pravica ni resnična, dokler ni dosegljiva v realnem življenju, ne le v lepih prospektih in predstavitvah. Če želimo, da dolgotrajna oskrba zares zaživi, moramo najprej urediti osnovo – to pa je v mnogih primerih bivališče samo.

Gospa iz tretjega nadstropja

Najbolj očiten primer so večstanovanjske stavbe brez dvigal. Raziskava o stanovanjski oskrbi v Sloveniji je pokazala, da dobra četrtina starejših od 60 let živi v blokih, pri čemer skoraj dve tretjini prebivata v stavbah brez dvigala, polovica pa potrebo po njem tudi izrecno navaja. Pogoste so težave s prenovo nepremičnin, ki jih omejujejo predvsem finančni razlogi (57 odstotkov) ter starost ali bolezen (28 odstotkov). Vsak deseti starejši nima neposrednega dostopa do osnovnih storitev, kot so zdravstveni dom, pošta, banka, lekarna, trgovina in javni prevoz.

Ko pride do poslabšanja zdravja, tretje nadstropje brez dvigala postane velika ovira. Če oskrbovanca ni mogoče varno voditi po stopnicah, če ni mogoče dostaviti pripomočkov ali organizirati prevozov, se ure oskrbe na papirju ne prevedejo v izvedbo.

Še ena klasična ovira je kopalnica. Neprilagojene kopalnice z visoko kadjo, brez oprijemal, z ozkimi prehodi in brez možnosti za tuš brez praga so najpogostejši kraj padcev in poškodb starostnikov. Prenove se pogosto odlagajo, ker so drage, ker jih starejši zaradi bolezni ne zmorejo izpeljati ali ker v bloku ni soglasja za večje posege. Dolgotrajna oskrba na domu pa predpostavlja, da je higiena izvedljiva in varna.

Kako bi naj oskrba na domu potekala v praksi?

Postopek uveljavljanja pravice je zasnovan tako, da svetovalec z vstopne točke obisk opravi tudi na domu in pripravi načrt priporočenih storitev. In ravno tukaj se pokaže, da je zakon povsem spregledal zelo pomembna dejstva. Ne le ta, da za zagotavljanje pravice, za katero pobira denar, nima niti kadrov niti sistema, ampak tudi zato, ker preštevilni domovi slovenskih starostnikov sploh niso primerni, da bi v njem varno živel človek, ki potrebuje pomoč pri osnovnih dnevnih opravilih.

Država je pri sprejemanju zakonodaje poudarjala, da bo ta namenjena tistim, ki imajo zagotovljene bivalne in druge pogoje za življenje v domačem okolju. Spregledali pa smo, da teh ljudi pravzaprav ni veliko in bo zato dostop do dolgotrajne oskrbe na voljo še manj osebam.

Mi pripada, a nimam

Ni dovolj reči “pripada vam storitev”, če te storitve sploh ni mogoče izvajati.

Zakon sicer predvideva storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti, med katerimi je omenjeno tudi svetovanje za prilagoditev domačega okolja. A svetovanje ne zamenja dvigala, ne razširi vrat in ne zamenja kadi s prho. Če država ob pravici ne postavi še resnega investicijskega in subvencijskega stebra za prilagoditve bivalnih okolij, bo sistem nehote ljudi potiskal v institucije, tudi ko bi si ti želeli ostati doma.

Prav tu spet naletimo na socialno neenakost: med tistimi, ki si prilagoditve lahko privoščijo, in tistimi, ki imajo pravico, a nimajo pogojev, da bi jo sploh lahko uporabili. Glede na to, da pravico plačujemo vsi davkoplačevalci, in to prav zato, da bi bila dostopna za vse državljane, je naloga države, da jo zastavi in organizira tako, da je ta dostopna vsem. Če ne, država zgolj samo pobira denar in ga prerazporeja iz davkoplačevalskih žepov v žepe koga drugega.