Pred desetimi leti je Britanija z glasovanjem za izhod iz EU sprožila politični potres, ki še danes odmeva po vsem zahodnem svetu.
Ekonomske posledice so slabe – a zgodba o Brexitu ni zgodba o ekonomski napaki. Je zgodba o tem, kaj se zgodi, ko sistem dovolj dolgo ignorira dovolj ljudi.
Pred desetimi leti so Britanci sprejeli eno najpomembnejših političnih odločitev v sodobni zgodovini države. Na referendumu 23. junija 2016 je 52 odstotkov volivcev podprlo izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije, 48 odstotkov pa jih je želelo ostati v povezavi.
Rezultat je pretresel Evropo in tudi samo Britanijo. Takratni premier David Cameron je odstopil že naslednji dan, država pa je v naslednjih letih zdrsnila v dolgotrajna pogajanja, politične spore in menjave vlad. Šele januarja 2020 je Brexit tudi uradno postal resničnost.
Deset let pozneje ostaja vprašanje: ali je Brexit izpolnil pričakovanja svojih podpornikov ali potrdil opozorila nasprotnikov?
Se je projekt, ki je obljubljal »povratek nadzora«, spremenil v lekcijo o nevarnostih poenostavljenih odgovorov na kompleksna vprašanja?
Ozadje: ko Bruselj postane grešni kozel za domače frustracije
Da bi razumeli Brexit, se moramo vrniti v obdobje pred letom 2016. Britansko družbo so globoko zaznamovali varčevalni ukrepi po finančni krizi leta 2008 in občutek, da je politična elita v Londonu pozabila na delavski razred. Ko je Evropo leta 2015 zajela še migrantska kriza, so pobudniki izstopa dobili popolno orožje.
Ten years ago the people of this country voted to leave the EU in the biggest expression of popular will in our history.
We need to stop fearing the freedom and make use of it and move on together. 🇬🇧 pic.twitter.com/QoQSma6o9o
— Boris Johnson (@BorisJohnson) June 21, 2026
Kampanja za izstop ni nagovarjala toliko denarnic, temveč predvsem čustva: suverenost, nacionalno identiteto in ponos. Slogan “Take back control” (Prevzemimo nadzor) je postal politična mantra.
Zagovorniki Brexita so trdili, da bo država z zaprtjem meja za delavce iz EU zaščitila domača delovna mesta, z izstopom iz skupnega trga pa se bo rešila okovov »bruseljske birokracije«.
Kaj so obljubljali in pred čim strašili
V kampanji pred referendumom je bilo mogoče slišati številne velike obljube, pa tudi grožnje.
Ena najbolj znanih je bila trditev, da Velika Britanija Evropski uniji vsak teden nameni 350 milijonov funtov, ki bi jih po izstopu lahko preusmerili v javno zdravstvo. Ta številka je bila izpisana na znamenitem rdečem avtobusu kampanje za Brexit.
Yes, Brexit did deliver an extra £350m a week for the NHS https://t.co/G0PWqAfRsw
— Jacob Rees-Mogg (@Jacob_Rees_Mogg) June 18, 2026
Podporniki izstopa so obljubljali tudi manj priseljevanja, manj birokracije za podjetja in nove trgovinske sporazume po vsem svetu, ki naj bi nadomestili vezi z Evropsko unijo.
Na drugi strani so zagovorniki članstva napovedovali gospodarsko škodo, padec vrednosti funta, manj investicij in politično nestabilnost.
Nekateri so strašili s “Projektom Strah” – takojšnjo recesijo, strmoglavljenjem trga dela, kaotičnimi mejami. Takratni finančni minister George Osborne je napovedal, da bo BDP do konca leta 2016 za 3,6 odstotka nižji, brezposelnost pa za pol milijona višja.
Kaj se je dejansko zgodilo?
Desetletje pozneje je mogoče ugotoviti, da se je del opozoril uresničil, medtem ko se najbolj dramatični scenariji niso.
Večina ekonomistov danes ocenjuje, da je britansko gospodarstvo zaradi Brexita manjše, kot bi bilo sicer. Ocene se razlikujejo, vendar se najpogosteje gibljejo med štirimi in osmimi odstotki bruto domačega proizvoda.
🚨 This chart is devastating for the Brexit dream.
UK GDP per capita has lagged global, US and even EU growth since the vote, despite all the promises of a post-Brexit boom.
Stanford’s Nicholas Bloom estimates Brexit has already cut UK GDP by 6-8% through uncertainty, lost… pic.twitter.com/yipUXHQDe7
— Liz Webster (@LizWebsterSBF) June 23, 2026
Britanska podjetja se pri trgovanju z Evropsko unijo danes soočajo z več administrativnimi postopki, carinsko dokumentacijo in regulatornimi zahtevami. Evropska unija sicer ostaja daleč najpomembnejša trgovinska partnerica države, vendar številna manjša podjetja poročajo o dodatnih stroških in zapletih pri izvozu.
Tudi investicije so rasle počasneje kot v številnih primerljivih državah.
Po drugi strani pa se ni zgodilo tisto, česar so se nekateri bali leta 2016. Britansko gospodarstvo ni doživelo nenadnega zloma, brezposelnost ni eksplodirala, London pa je kljub izgubi dela poslov ostal najpomembnejše finančno središče v Evropi.
Nekateri sektorji, kot so umetna inteligenca, finančne tehnologije in biomedicina, ostajajo med najbolj konkurenčnimi na svetu.
Paradoks priseljevanja
Morda najbolj zanimiv rezultat Brexita najdemo prav pri vprašanju, ki je bilo v središču referendumske kampanje.
Izstop iz Evropske unije je dejansko končal prost pretok ljudi med EU in Združenim kraljestvom. Število priseljencev iz držav Evropske unije se je močno zmanjšalo, ponekod celo obrnilo v negativno smer.
Toda skupno priseljevanje ni upadlo.
A motivating force for Brexit was to reduce immigration, a popular cause. Leaving Europe has had the opposite effect. @nytimes pic.twitter.com/kL6wp43v3t
— Hugh Riminton (@hughriminton) June 23, 2026
Britansko gospodarstvo je še naprej potrebovalo delovno silo, zato se je povečalo priseljevanje iz držav zunaj Evropske unije. Skupna neto migracija je nekaj let po Brexitu celo dosegla rekordne ravni, šele v zadnjih letih pa se je začela občutneje zmanjševati.
To pomeni, da je Velika Britanija sicer pridobila popoln nadzor nad svojo migracijsko politiko, ni pa dosegla hitrega zmanjšanja priseljevanja, kot so pričakovali številni volivci.
Kako Britanci na Brexit gledajo danes?
Javno mnenje se je v zadnjih letih precej spremenilo.
Večina raziskav kaže, da danes več Britancev meni, da je bil Brexit napaka, kot pa da je bila odločitev pravilna. Podpora ponovnemu članstvu v Evropski uniji je višja kot kadar koli po referendumu.
🧵For the 10th anniversary of Brexit we’ve taken an in-depth look at attitudes to the referendum, relations with the EU, rejoining, the impact of Brexit, but also the red lines on any closer relationship. Firstly at a top level Brits say they would be 48%-28% for rejoin pic.twitter.com/maTBtzcMDF
— Luke Tryl (@LukeTryl) June 23, 2026
Toda hkrati ni veliko politične volje za novo veliko bitko o članstvu. Tako konservativci kot laburisti se večinoma izogibajo razpravam o vrnitvi v Evropsko unijo in se osredotočajo predvsem na izboljšanje odnosov z Brusljem.
Deset let po referendumu je zato Brexit postal nekaj, kar bi lahko opisali kot politično dejstvo, s katerim se mora država naučiti živeti – ne glede na to, ali ga posamezniki ocenjujejo kot uspeh ali napako.
Lekcija za celotno Evropo
Brexit je pokazal, da ljudje pri političnih odločitvah ne glasujejo zgolj na podlagi gospodarskih izračunov. Za milijone Britancev so bila vprašanja identitete, demokratičnega nadzora in nacionalne suverenosti vsaj tako pomembna kot gospodarska rast.
Hkrati pa je desetletje po referendumu jasno tudi nekaj drugega: politične odločitve imajo svojo ceno. Pridobiti več nadzora je mogoče, vendar to ne pomeni nujno tudi večje blaginje.
Brexit ni bil napaka v računici. Bil je signal. In signali te vrste – ko jih politične elite ignorirajo dovolj dolgo – postanejo glasnejši, ne tišji.
Populistične obljube o »popolnem nadzoru« in vrnitvi v romantično preteklost pa morda zvenijo privlačno na papirju ali na boku avtobusa – ko pa trčijo ob kruto realnost mednarodne soodvisnosti, račun vedno izstavijo državljanom.
Komentirajo lahko naročniki