V zadnjih tednih smo večkrat pisali o valu zaposlovanja v državni upravi pred in po parlamentarnih volitvah. Občutno je naraslo število razpisov za uradniška delovna mesta, vodstvene funkcije in službe za nedoločen čas, kar je pogosto povezano s “parkiranjem” kadrov odhajajoče oblasti, ko se politična slika v državi obrača.
Posebej nam je v oči padlo razpisano delovno mesto na Ministrstvu za solidarno prihodnost, ki ga je nova koalicija ukinila, kar očitno za zaposlovalce ni bila ovira. Ker nas je zanimalo, za kakšno delovno mesto gre, kaj nudi in kako poteka postopek prijave, smo se nanj prijavili in upali na najboljše. Kot lahko preberete spodaj, zaman.
Delimo tudi izkušnjo bralca, ki je, z vsemi potrebnimi kompetencami, ciljal mnogo višje. Ugotovil je sledeče: “Komisija sprašuje tako detajlne stvari, da jih praktično noben ne more odgovoriti v kolikor tam ni zaposlen in jih ne dobi vnaprej. Po 1h mučenja je konec. Kasneje sledi odločba, da tvoja vizija ni ustrezna.”
Med vsemi spornimi “last minute” zaposlitvenimi razpisi posebej izstopa razpis Ministrstva za solidarno prihodnost za delovno mesto strokovni sodelavec VII/1 v Sektorju za dostopnost stanovanj v Direktoratu za stanovanja. Razpis je bil objavljen 6. maja, rok za prijavo pa se je iztekel že 11. maja – torej po zgolj petih dneh.
Prijavili smo se nanj, hkrati pa se nam je oglasil tudi bralec, ki je s svojimi vrhunskimi referencami iz gospodarstva (strojni inženir, magister poslovnih ved, vodja IT projektov v velikih podjetjih) ciljal mnogo višje – na položaj direktorja direktorata.
Rezultat? Skoraj enak. Na dnu te odpišejo s hitrim pismom, na vrhu pa te eno uro mrcvarijo z vprašanji. Poglejmo si, zakaj je zunanjim kadrom vstop v državno upravo praktično onemogočen.
Zahvaljujemo se vam za vašo kandidaturo in vam želimo vse dobro
Sam sem se prijavil na delovno mesto strokovnega sodelavca v Direktoratu za stanovanja. Postopek je bil precej podoben prijavi v zasebnem sektorju. Priprava dokumentacije, oddaja prijave in nato čakanje.
Po nekaj tednih je prispelo obvestilo:
“Obveščamo vas, da v postopku javne objave za delovno mesto strokovni sodelavec VII/1 v Sektorju za dostopnost stanovanj v Direktoratu za stanovanja niste bili izbrani.”
To je bilo vse. Nobenega razgovora, nobene obrazložitve in nobenega pojasnila, koliko kandidatov se je prijavilo ali zakaj je bil izbran nekdo drug.
Po eni strani povsem običajen zaključek neuspešne kandidature. Po drugi strani pa kandidat o samem postopku izve zelo malo.
Kako dobro poznate sistem?
Drugačno izkušnjo je imel naš bralec. Gre za strojnega inženirja in magistra poslovnih ved z dolgoletnimi izkušnjami na področju vodenja IT projektov in projektnih pisarn.
Prijavil se je na razpisa za generalnega direktorja dveh direktoratov, povezanih z digitalizacijo države.
Že prijava je bila bistveno zahtevnejša. Poleg življenjepisa je moral pripraviti tudi vizijo razvoja direktorata, ki jo je nato zagovarjal pred posebno natečajno komisijo Uradniškega sveta. Razgovor je trajal približno uro.
“Vprašanja niso bila splošna. Spraševali so zelo konkretne stvari. Koliko zaposlenih ima direktorat, katere informacijske sisteme uporabljajo posamezne bolnišnice, kakšna je vloga posameznih institucij. Veliko tega na internetu sploh ni mogoče najti,” nam je povedal.
Po njegovem mnenju imajo pri takšnih razgovorih prednost ljudje, ki sistem že dobro poznajo od znotraj.
Štiri strani razlogov, zakaj nisi primeren
Po obeh postopkih je prejel več strani dolgo obrazložitev, zakaj ga komisija ni ocenila kot primernega kandidata. Iz dokumentov – ki nam jih je posredoval – je razvidno, da komisija ni ugotovila pomanjkanja formalnih pogojev. Kandidat je imel zahtevano izobrazbo in delovne izkušnje.
Komisija mu je očitala predvsem preveč splošno zastavljeno vizijo razvoja, pomanjkljivo poznavanje delovanja posameznih direktoratov, zdravstvenega sistema in nekaterih postopkov državne uprave.
Zanimivo je, da komisija njegovim ciljem večinoma ni nasprotovala. Med drugim je govoril o interoperabilnosti sistemov, digitalizaciji procesov, uporabniški izkušnji, podatkovni analitiki in uporabi umetne inteligence.
Težava je bila drugje – po oceni komisije ni dovolj dobro poznal obstoječega sistema, v katerega je želel vstopiti.
Kaj država pravzaprav išče?
Celotna zgodba odpira pomembno vprašanje za javno razpravo: Ali je namen javnega natečaja iskati najboljšega menedžerja sprememb ali zgolj najboljšega poznavalca obstoječega stanja oziroma na delovno mesto nastaviti vnaprej določeno osebo?
Iz dokumentov je mogoče razbrati precej jasno stališče: za vodenje direktorata ni dovolj biti uspešen projektni vodja ali IT manager. Kandidat mora zelo dobro poznati organizacijo, zakonodajo, postopke in delovanje državne uprave.
To je povsem legitimna zahteva. Hkrati pa odpira vprašanje, kako enostavno je v državno upravo privabiti ljudi iz zasebnega sektorja.
Če nekdo v sistemu še nikoli ni delal, bo težko poznal vse podrobnosti, ki jih poznajo ljudje z večletnimi izkušnjami v državni upravi. Ali tisti, ki so mu te informacije posredovane od znotraj.
Kaj smo se naučili
Moja izkušnja je bila skromna: en razpis, tri tedne čakanja, pet vrstic. Nič dramatičnega. A zgodba našega bralca riše sliko nečesa večjega.
Zaposlovanje v državni upravi je navzven transparentno – razpisi so javni, postopki predpisani, sklepi komisij obrazloženi. Navznoter pa je sistem naravnan tako, da tistim, ki ga že poznajo od znotraj, daje bistveno boljše izhodišče. Ali pa po potrebi daje mehanizme za izločitev “zunanjih”, če v resnici niso zaželeni.
To ni obtožba. Je opis tega, kako sistem deluje. In morda dobra podlaga za pogovor o tem, ali bi moral delovati drugače.
Komentirajo lahko naročniki