“Premier Golob, ne potrebujem vaših metafor o svetlobi, temveč pošteno plačilo, spoštovanje in občutek, da moje življenje ni samo kulisa za vaše praznične govore”

Predsednik vlade Robert Golob je na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti naredil kontroverzno potezo. Po uradnem slavnostnem govoru se je usedel na stopnice odra in prosto nadaljeval naučeni govor. PR predsednika vlade in njemu naklonjeni mediji so to predstavili kot potezo spontanega navdiha: spletni portal klip.si je denimo naslovil: Robert Golob sedel na stopnice in ganil: govor, ki je obkrožil Slovenijo.

Objava je dobila 2,2 tisoč všečkov, a hkrati jih je 1,5 tisoč požel neposredni odgovor FB uporabnika Denisa Meterca Robertu Golobu. Ta je med drugim napisal: “Ne potrebujem, da mi govorite, naj bom ponosen. Ponos imam že dolgo – iz dela, ki ga opravljam pošteno. Ne potrebujem vaših metafor o svetlobi. Potrebujem pošteno plačilo, spoštovanje in občutek, da moje življenje ni samo kulisa za vaše praznične govore.”

Da ni šlo za premierjev preblisk iz navdiha, temveč dobro premišljeno promocijsko potezo, kakršnih se Golobova PR ekipa poslužuje, da bi premier izpadel kul, pišemo v komentarju uredništva in razložimo tudi, zakaj jim to ne uspeva. 

Na državni proslavi na obletnico plebiscita za samostojno Slovenijo 23. decembra je predsednik vlade Robert Golob kot slavnostni govornik spregovoril o pomenu enotnosti, solidarnosti in sodelovanja kot temeljnih vrednot slovenske države. Nato je vzel mikrofon, se usedel na stopnice odra in v sledečih dveh minutah skušal občinstvo nagovoriti v smislu bolj neposrednega in osebnega nastopa.

Dejal je, da je  35 let samostojnosti pomeni zrelost, čas, ko se moramo kot skupnost znati ustaviti, pogledati vase in prevzeti odgovornost drug za drugega. Zavzel se je za misel, da Slovenija ni majhna ali šibka, temveč močna zaradi ljudi, njihove ustvarjalnosti, znanja in solidarnosti. Govoril je o zaupanju, skrbi za skupno dobro in o tem, da prihodnost države ne temelji na delitvah, temveč na povezanosti, sodelovanju in medsebojnem spoštovanju. V svoj nastop je vključil Cankarjev citat: “Kdor ne mara luči, jo upihne sam; nato pa nima pravice, da bi preklinjal noči.“

Premierjevo potezo so skrbniki Golobove javne podobe po omrežjih širili s slogani “Storil nekaj, česar ni še noben predsednik vlade,” besede, ki so dale misliti,” ter “mnogim je segel do srca.” A daleč največ všečkov na Facebook objavi portala klip.si je dobil kritičen pogled na tovrstno “ekshibicijo”.

“Gospod Golob, vsako leto vas poslušam. Vedno iste besede, drugače zložene. Vedno ista toplina v glasu, isti nasmeh, ista lahkotnost, s katero govorite o veličastnosti, svetlobi in notranjih poteh. In vsako leto se sprašujem, ali govorite tudi meni – ali pa govorite namesto mene,” je svoj zapis, naslovljen z “odziv delavca”, začel Denis Meterc.

“Vi pravite, naj se vprašamo, kdo smo. Jaz to vem zelo natančno. Jaz sem tisti, ki vstane ob petih, da lahko drugi živijo udobno. Jaz sem tisti, ki mu po plači ostane ravno toliko, da se ne sesuje takoj, ampak dovolj malo, da nikoli ne zadiha. Jaz sem tisti, ki mu pravite, naj bo ponosen, medtem ko šteje cente v trgovini in upa, da se pralni stroj še ta mesec ne bo pokvaril,” nadaljuje. Golobu očita, da pravi, da nismo majhni, temveč veličastni, kar res lepo zveni, a veličastnost ne plača položnic, nepremagljivost ne skrajša čakalnih vrst pri zdravniku, besede o svetlobi ne ogrejejo stanovanja, ko je zima in ko varčujem, ker je elektrika predraga.

“Radi govorite o tem, kako smo vsi enaki na poti k svetlobi. A nekateri hodimo bosi, drugi pa se po tej poti vozite v udobnih avtomobilih in nam ob tem razlagate, kako je hoja zdrava. Vi govorite o sočutju, jaz pa gledam, kako se delo vedno bolj razvrednoti, kako se od mene pričakuje hvaležnost za izčrpanost in tišina ob krivici. Omenjate idrijske žlikrofe, Triglav, delfine in čiste reke. Lepo. Res lepo. A jaz nimam časa za delfine. Jaz nimam denarja za vikend pod Triglavom. Jaz imam malico iz plastike in hrbet, ki boli. In ko govorite o zdravi moki in domačem kruhu, se vprašam, ali veste, koliko ur mora delavec delati, da si lahko ta kruh sploh privošči.”

V nadaljevanju izpostavi premierjeve besede, v katerih se sprašuje, zakaj je med ljudmi toliko stresa, zakaj zasloni zamenjujejo bližino in zakaj smo grobi drug do drugega. “Morda zato, ker je lažje govoriti o duši kot pa urediti sistem. Ker je lažje moralizirati kot pa priznati, da nekateri živijo od dela, drugi pa od govorov o delu,” nadaljuje.

Nato premierju navrže, da ne potrebuje, da mu kdo govori, naj bo ponosen, ker ponos ima že dolgo od dela, ki ga opravlja pošteno. “Ne potrebujem vaših metafor o svetlobi. Potrebujem pošteno plačilo, spoštovanje in občutek, da moje življenje ni samo kulisa za vaše praznične govore.”

Ter še: “Če me res želite nagovoriti, potem naslednjič govorite manj o veličastnosti naroda in več o dostojanstvu človeka. Manj o notranjih poteh in več o zelo konkretnih pogojih, v katerih živimo. Kajti svetloba, o kateri govorite, je za mnoge od nas že dolgo luksuz.”

Svoje pisanje zaključuje a stavkom: »Tisti, ki ima polna usta svetlobe, pogosto ne vidi teme, v kateri drugi delajo,« ter doda podpis: Marjan.