Pozabljeni zavezniki: Zakaj bi bili Kurdi lahko ključ do konca islamske republike

Medtem ko ameriški in izraelski napadi pretresajo Iran, se v senci regionalnega konflikta odpira novo vprašanje: ali lahko iranski Kurdi odigrajo ključno vlogo pri morebitnem padcu režima v Teheranu – ali pa bodo znova postali žrtve geopolitičnih interesov velikih sil?

Na severozahodu Irana, ob meji z iraškim Kurdistanom, delujejo oborožene kurdske opozicijske skupine, ki se že desetletja pripravljajo na trenutek političnega preobrata. Predstavniki Stranke svobode Kurdistana (PAK) poudarjajo, da so na tak scenarij pripravljeni že skoraj pet desetletij. Njihov cilj naj bi bil zaščititi kurdsko prebivalstvo in sodelovati pri oblikovanju “novega Irana”.

Kurdi v Iranu – ocenjujejo jih med 7 in 15 milijonov – imajo dolgo zgodovino represije. Po islamski revoluciji leta 1979 je režim ajatol, ki ga je do nedavnega vodil Ali Hamenej, krvavo zatrl njihove zahteve po avtonomiji. V zadnjih letih so bile aretacije in usmrtitve kurdskih aktivistov pogoste.

Simbol odpora je postala tudi Mahsa Amini, katere smrt leta 2022 je sprožila množične proteste pod geslom »Ženska, življenje, svoboda«.

Novi razvoj dogodkov je kurdsko vprašanje znova postavil v središče mednarodne politike. Ameriški predsednik Donald Trump je nakazal pripravljenost podpreti oborožene skupine znotraj Irana, kar bi lahko vplivalo tudi na kurdsko koalicijo. A kurdski voditelji javno poudarjajo, da neposrednih stikov z ZDA ali Izraelom nimajo.

Hkrati se pojavljajo notranje napetosti znotraj iranske opozicije. Sin nekdanjega šaha, Reza Pahlavi, ki se predstavlja kot alternativa sedanjemu režimu, je kurdske skupine označil za separatistične. To dodatno poglablja nezaupanje med različnimi opozicijskimi tabori.

Posebno vlogo lahko odigra tudi Turčija, ki tradicionalno ostro nasprotuje krepitvi kurdskih avtonomnih območij v regiji. V primeru razpada iranskega varnostnega aparata bi Ankara lahko skušala preprečiti vsakršne kurdske ozemeljske ali politične pridobitve.

Kljub ambicijam ostajajo kurdske sile vojaško omejene. Večina njihovih enot deluje iz baz v iraškem Kurdistanu, medtem ko iranske rakete in brezpilotniki ciljajo tudi njihova oporišča. Civilno prebivalstvo na zahodu Irana se sooča z izpadi elektrike, napadi in naraščajočim strahom.

Zgodovina pa Kurde uči previdnosti. Po preteklih konfliktih so pogosto ostali brez obljubljene mednarodne podpore in postali tarča maščevanja centralnih oblasti. Tudi tokrat ni zagotovila, da bi morebitna nova oblast v Teheranu priznala širšo avtonomijo ali politične pravice.

Iran je tako na razpotju. Če bi kurdske skupine uspele preseči notranje razlike in pridobiti širšo podporo, bi lahko postale pomemben dejavnik pri oblikovanju prihodnje ureditve države. A kot opozarjajo sami, je režim kljub pritiskom še vedno trden.