Ste kdaj sedeli na japonskem stranišču, ki vam s svetlobnimi efekti in ogrevano desko nežno sporoča, da ste v prihodnosti, nato pa na telefonu prebrali novico iz domovine, ki vas vrne v kameno dobo? Miha Mazzini v svoji najnovejši kolumni ugotavlja, da se nam je zgodilo prav to: na Brniku so namreč uvedli brezstično plačevanje za avtobus.
Dogodek, ki bi bil drugje le bežna tehnična posodobitev, je pri nas dobil razsežnosti pristanka na Luni – z državno sekretarko vred. A Mazzini opozarja: s tem ko smo turistom dovolili, da preprosto prislonijo kartico, smo uničili naš najsvetejši nacionalni ritual.
Dobrodošli v za-kotni deželi
Mazzini prihod na Brnik razstavi kot antropolog. Ozki hodniki, vogali vsepovsod, občutek utesnjenosti – vse to naj bi tujcu že ob prvem stiku subtilno sporočalo, da je stopil v “za-kotno” deželo.
Nato pridejo vozički za prtljago. Ti zahtevajo evrski kovanec. Ne kartice, ne aplikacije – kovanec. Turist, ki je še nedavno vzletel s tehnološko dovršenega azijskega letališča, mora nenadoma iskati bankomat, da lahko sploh premakne kovček.
Sporočilo? Cenimo naprave, a še bolj cenimo fizično delo. In predvsem – cenimo pravila.
Avtobus kot iniciacijski obred
Pravi vrhunec rituala pa je avtobus z Brnika do Ljubljane. Mazzini opisuje prizor, ko je avtobus odpeljal prazen, ker potniki niso imeli gotovine. Šofer jih je napotil na bankomat – in jih ni počakal.
Ko so nekateri poskušali plačati s kartico, je sledilo zgražanje in glasna razlaga pravil. Turisti so se morali vrniti po gotovino. Samoorganizacija med čakajočimi je nadomestila sistem.
Avtor v tem vidi simbol: javni prevoz kot prostor, kjer se pokaže, da denar ni dovolj. V Sloveniji – tako Mazzini – štejejo predvsem poznanstva in “zrihtane” stvari.
Zakaj z Brnika nikoli ne gremo z avtobusom?
Zakaj pravzaprav nihče od nas nikoli ni vzel tega avtobusa? Ker smo poklicali nekoga. Ker v Sloveniji ne greš z A na B s plačilom — greš z vezami. Javni prevoz je za tiste, ki nimajo mreže. In prav to ritual sprejema na Brniku sporoči vsakemu novoprišlemu tujcu: tu si nihče, dokler nimaš nekoga.
Brezstično plačilo na letališki liniji je torej več kot tehnološki preskok. Je razpoka v simbolnem sistemu, ki smo ga desetletja skrbno vzdrževali. Bo zdržal? Mazzini z značilnim humočrnim optimizmom zaključi: “Itak je samo testno. Upanje ostaja, da ne bo delovalo.”
Komentirajo lahko naročniki