Ozadje pogovorov Prebilič – Han: kaj zanima SD in česa nam Prerod ne more povedati na glas?

Začnimo pri SD. Ko so se v meritvah javnega mnenja prvič pojavili odstotki Preroda, je bilo hitro jasno, da Vladimir Prebilič največ jemlje prav njim. Prerod je za del volivcev leve sredine predstavljal idealen ventil za sproščanje nezadovoljstva nad vladajočo stranko.

Na drugi strani se je Prebilič v bruseljskem privilegiju odmika od Ljubljane v zadnjih tednih očitno postopoma sprijaznil z realnostjo: da v levem zakulisnem establišmentu nima licence za pozicijo številka ena pred prihajajočimi volitvami. Robert Golob je premočan v medijih, na svoji strani ima ključne kapitalske vzvode, zato ga (bolj ali manj stisnjenih zob) tolerirajo tudi omrežja, ki določajo arhitekturo moči na levici.

Prebilič se je znašel pred neprijetno resnico: ostati evropski poslanec bi lahko pomenilo izogniti se tveganju, da bi v Ljubljani postal zgolj eden od ministrov v morebitni Golobovi administraciji 2.0.

Seveda tega ne more povedati na glas. Niti ljudem v svoji novo ustanovljeni stranki niti slovenski javnosti. Zato je javno izkazana nezainteresiranost do povezovanja logična. A zdi se, da se je že prvi dan po razkritju pogovora z Matjažem Hanom nekaj te “fasade” na hitro oluščilo.

Že prvi pisni odziv stranke Prerod, v katerem nekako mimogrede napovejo, da bodo to soboto na svetu stranke odprli pogovor o “možnih oblikah sodelovanja na levi sredini”, kaže, da tipanje ni v povsem začetni fazi. In da razmislek zori že nekaj časa.

Da se je v ozadju nekaj spremenilo, je bilo jasno že tedne. Kot da bi Prebilič postopoma ugašal svoj samostojni projekt oziroma, bolje rečeno, ga preklopil v fazo mirovanja.

• Ni ga bilo pri novomeški tragediji, čeprav bi kot nekdanji župan Kočevja lahko povedal največ;
• Povsem izpustil je tudi referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, čeprav bi lahko nastopil s kritično, a načelno pozicijo: za pravico do izbire, a proti slabemu zakonskemu besedilu.

Naključje ali strategija umika? Manj izpostavljenosti namreč pomeni manj političnih poškodb pred morebitnim prestrukturiranjem političnega projekta.

Ko je SD zaznala ta umik, je logično preverila teren. Tipanje je pohitel legitimizirati Milan Kučan, ki je povezovanju podelil žegen. Kučanova moč morda ni več neposredna, a njegova sposobnost usmerjati kolektivno predstavo o tem, kaj je “odgovorno” ravnanje na levici, ostaja nedotaknjena. Njegov primarni cilj je jasen: preprečiti vrnitev Janeza Janše. Vse, kar zmanjšuje drobljenje glasov, je zato dobrodošlo.

A posebne romantike v tej matematiki ni. Če SD in Prerod nastopita skupaj, namreč ni nobene garancije, da bosta pobrala seštevek svoje trenutne javne podpore. Prav nasprotno: mandatov za levo sredino je na ta način lahko tudi manj. Prebiliča del volivcev ceni prav zato, ker je bil eden redkih na levici še pred kratkim pripravljen ostro udariti po Golobu, zlasti glede postopkov pred KPK. Kako zdaj razložiti, da gre v skupen projekt s stranko, ki je večino časa tiho asistirala Svobodi in se sem in tja zgolj diskretno distancirala?

Po drugi strani tudi prednosti skupne liste niso zanemarljive:
– višji, skupni proračun za volilno kampanjo;
– večja vidnost;
– psihološki učinek enotnosti;
– in tiho upanje, da se Golobu maščuje “krmiljenje” javnega mnenja, ki naj bi prikrivalo med insajderji vse bolj glasne govorice, da Svobodi nobena od internih meritev ne kaže več kot 15 poslanskih mandatov.

Za desnico novica o pogovorih dveh stranki ni posebno slaba: matematični bazen leve sredine se ne širi – lahko se celo skrči.

Sklep? Povezovanje SD in Preroda ni spontana ideja, temveč rezultat strateškega zorenja v obeh strankah. SD rešuje mandate, Prerod razmišlja o Prebiličevi prihodnosti.